Strah, nadzor informacij in osebne motnje - vse to igra veliko vlogo pri tem, kako obdržati nadzor nad ljudmi.
Ko je preminil dolgoletni voditelj Severne Koreje - Kim Jong Il -, so splet preplavile slike severnokorejskih žensk (in tudi moških) kako jokajo ob objavi smrti voditelja. Mogoče to tudi ni presenetljivo in celo pričakovano za družbo, kjer se pričakuje poslušnost, in kjer je večina prebivalcev "častila" vodjo kot boga ker je to bilo v njihovem skupnem interesu.
Kako diktatorji kot je Kim - ali Saddam Hussein, ali celo Hitler ali Stalin - obdržijo nadzor nad ljudmi?
Psihologi in sociologi, ki preučujejo terorizem, pravijo da diktatorji sejejo strah med ljudi in se postavijo v vlogo edinega odrešenika. Ustvarjanje zunanje grožnje, kot so bili Judje za Nemčijo, ali cel Zahod za Severno Korejo, veliko pripomorejo k temu, da se prebivalce spravi iz tira in med njimi ustvari paranoično vzdušje.
Diktatoji obenem izkoriščajo tudi znan človeški instinkt iskanja zaščite s strani močnega voditelja.
"Naše obnašanje je še vedno pod vplivom stvari, ki se dogajajo že več tisočletij," pravi Alice LoCicero, psihologinja in raziskovalka na področju vodenja in terorizma. "Ni težko razumeti, zakaj se ljudje tako lahko navežejo na močne voditelje. Po Darwinovi teoriji evolucije so preživeli tisti, ki so se povezovali med sabo in imeli vodjo. Ta instinkt je preživel," dodaja.
LoCicero je delala raziskavo, na področju terorističnega vodenja in žrtvah terorizma na petih kontinentih. Pravi, da je v nekaterih kulturah izkaz spoštovanja voditelju izjemnega pomena. Ni pomembno ali gre za diktatorja ali za kakšnega šolskega učitelja. "Bilo bi sramotno za celo družino ali za posameznika, če ne pokažejo velike mere spoštovanja," pravi LoCicero.
"Diktatoji nadzorujejo ljudi tudi z drugimi, bolj praktičnimi orodji, kot sta ustrahovanje in nadziranje informacij," pravi Jerrold Post, vodja politično-psiološkega programa na Univerzi Georgea Washingtona.
Post je preučeval osebnostne lastnosti tako Husseina kot tudi Kima zadnjih nekaj desetletij. Šali se, da bo njegovo področje - preučevanje diktatorjev - kmalu izumrlo. "Izgubil sem skoraj vse svoje prijatelje," pravi.
Pravi, da sta diktatorja tako v Iraku kot tudi v Severni Koreji, nadzorovala tok informacij. Ta nadzor je v zadnjih letih popustil, kar je vodilo v množične upore, pri katerih je precej držav izgubilo svoje voditelje. Med njimi so Tunizija, Egipt, Libija in še nekaj drugih Arabskih držav. Arabska pomlad je bila v večji meri spodbujena s širjenjem informacij preko mobilnih telefonov in socialnih omrežij. "Če hočete imeti totalitarizem, morate nadzirati informacije," dodaja Post.
Politika Kima v Severni Koreji je bila odgovorna za slabo stanje gospodarstva in lakoto, zaradi katere je umrlo več kot milijon ljudi. Ko je hrana, v obliki pomoči, končno prispela, je bilo iz državnih medijev slišati uradne izjave, da je to poklon drugih voditeljev njihovemu vodstvu.
Glede na informacije, ki so se pojavljale v svetovnih medijih, je bil Kim neusmiljeni tiran - stradal je svoje ljudi, medtem ko je živel razkošno življenje; vedno na meji jedrske vojne z Južno Korejo in Zahodom, medtem ko je njegovo gospodarstvo trpelo.
Zakaj se njegovi ljudje niso uprli? V državi vlada tak nadzor, da se smatra za zaroto že to, če se pogovarjajo stirje posamezniki naenkrat. "Govorimo o težkem notranjem nadzoru," pravi Post. "Kakršenkoli znak neposlušnosti je brutalno kaznovan."
Post pravi, da se diktatorji večkrat obdajo z miti o njihovem nastanku. Kim se je naprimer rodil v vasi pod senco svete gore in je bilo njegovo rojstvo napovedano z dvojno mavrico in lastovko.
V resnici pa se je Kim rodil v revnem mestu bivše Sovjetske Zveze, kjer je njegov oče vodil brigado korejskih vojakov pod ruskim nadzorom. Kimova osebnost je bila leta 2009 predmet raziskave Fredericka Coolidgea, profesorja psihologije na Univerzi v Koloradu.
Coolidge in njegov kolega Daniel Singer sta uporabila intervjuje z južnokorejskim psihologom, ki je imel "napredno psihološko urjenje in intimne in potrjene informacije o Kim Jong Ilu".
Psihologa sta pred tem razvila osebnostni test (za diktatorje) in ga uporabila za analizo tako Hitlerja kot tudi Husseina. Kimov rezultat je bil precej podoben. Vsi trije so se spopadali z nevarnimi osebnostnimi motnjami.
