Po napovedih demografov Združenih narodov bo ta mesec prijokal na svet 7 milijardti Zemljan. Če je bilo še sredi 19. stoletja na planetu manj kot milijarda ljudi, se je v zadnjih 12 letih za toliko povečalo število prebivalcev.
Statistiki pravijo, da nas je vsako uro za 9.000 več, vsak dan pa nas je 216.000 več. To na primer pomeni, da se približno v desetih dneh število prebivalcev na planetu poveča za eno Slovenijo, v mesecu dni za eno Libijo, v letu dni pa za eno Nemčijo.
Če se bo nadaljevala podobna eksponentna krivulja rasti, bi lahko leta 2050 na svetu prešteli 9 milijard ljudi, konec stoletja pa bi človeška populacija dosegla 16 milijard. Združeni narodi sicer napovedujejo, da se bo rodnost po letu 2025 začela umirjati, tako da bi lahko dosegli okroglo številko desetih milijard šele proti koncu stoletja, okrog leta 2080.
Eno od vprašanj, ki vznemirja znanstvenike je, kolikšno število ljudi še dopušča planet za dolgoročno trajnostni razvoj. Večina ekspertov postavlja zgornjo mejo na 8 do 10 milijard. Kateri so tisti naravni viri, ki bi lahko ogrozili nadaljnjo naraščanje človeške populacije? Vsi vemo, da sta ključna dejavnika dostop do čiste pitna voda in ustrezne količine hrane.
V kmetijstvu je problem v tem, da je danes vsaj za polovico manj primernih kmetijskih površin kot še pred nekaj sto leti, poleg tega pa se kmetijska prst po nekaterih ocenah uničuje sedemkrat hitreje kot se obnavlja. V 60. letih je bilo na voljo dvakrat več kmetijskih površin na prebivalca, medtem ko ta danes znaša samo še 0,2 hektara.
Slika 1: Razpoložljiva kmetijska površina na prebivalca planeta (v hektarjih)
Mogoče še najbolj skrb zbujajoč trend v zadnjih petdesetih letih pa je padec produktivnosti v kmetijskem sektorju, ki je v tem času padla s 3,5 odstotka na samo 1,2 odstotka letno. To je pomembna številka, ker pomeni prvi približek zgornje stopnje rasti števila prebivalcev. Mimogrede, če bi se rodnost na Zemlji povečevala po povprečni enoodstotni stopnji, pridemo do okrogle številke 10 milijard že leta 2050, trideset let hitreje kot to predvidevajo današnje projekcije Združenih narodov.
Demografska gibanja so temeljno gonila razvoja družbe in gospodarske rasti. Če pogledamo samo način izračuna gospodarske rasti, je ta seštevek demografske rasti, rasti produktivnosti in inflacije. Demografska gibanja so predvidljiva in bodo v Evropi postajala vedno bolj pereč problem. Zaradi staranja prebivalstva se bodo namreč države kot so Španija in Italija v deflacijskem okolju še težje pobirale iz dolžniške krize, Evropa kot celota pa bi lahko počasi postajala vse bolj podobna Japonski.
Eno od najzanimivejših vprašanj je, kako vpliva demografska struktura na finančne trge? Poleg neposrednega vpliva na gospodarsko rast, igra ključno vlogo razmerje med mlajšo in starejšo populacijo. Ljudje se namreč zadolžujemo v mladosti, investiramo v srednjih letih, nato pa na starost živimo od svojih prihrankov.
Ne pozabimo, da je trend gibanja kazalnika P/E (razmerje med ceno in dobičkom na delnico) ključen za ovrednotenje delniških trgov in projekcijo dolgoročnih prihodnjih donosov. Matematični modeli kažejo, da je za delniške trge in njihova vrednotenja ključno razmerje med populacijo ljudi srednjih let in mlajšo generacijo. MY razmerje je razmerje srednjo generacijo in mladino (middle-young ratio). Z upoštevanjem vrste spremenljivk, različnih ekonomskih predpostavk in sistemskih šokov, kot je bila npr. naftna kriza 1973, pridemo do enake empirične ugotovitve: podatki kažejo, da obstaja močna korelacija med medgeneracijskim razmerjem MY in kazalnikom P/E.
Slika 2: Korelacija med kazalnikom P/E in medgeneracijskim razmerjem MY
Za trge in delniške donose je torej najbolj plodno geografsko okolje tisto, kjer lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo rast razmerja med tema dvema starostnima skupinama (kot npr. Indija, Brazilija, Afrika...).
