Minuli torek se je Amerika odločila. To ni bila zgolj odločitev za samega predsednika, temveč posredno tudi za gospodarske in borzne razmere v prihodnjih štirih letih. Prva ocena borznih investitorjev je bila, da se bosta nadaljevali politika deficita v državni blagajni ZDA in ekspanzivna politika ameriške centralne banke. Verjetno pa bo prišlo do povišanja davkov.
Wall Street stavil na Romneya
Borzni indeksi na Wall Streetu so po izvolitvi Obame krepko padli in analitiki so stvar ocenjevali kot razočaranje finančnih trgov nad odločitvijo volivcev. Pojavile so se ocene, da je borza v zadnjih mesecih rasla zaradi možnosti zmage Romneya, ki ga je favoriziral tudi Wall Street. Kandidat je obljubljal deregulacijo bančnega sektorja kar bi posledično vplivalo na možnost, da bi banke poslovale z večjimi vzvodi oziroma manj kapitala in večjimi krediti, kar bi nekako spominjalo na čase pred letom 2007.
Poleg tega se je Romney tudi zavzemal za nižje davčne stopnje in manjšo državno porabo, s čimer se Nobelovec Paul Krugman nikakor ne strinja, saj slednji meni, da je treba gospodarstvo in zaposlenost, v tem trenutku, držati nad vodo z visokim državnim deficitom in višjimi državnimi naročili. Romney je pristaš nižjih davkov in stimuliranja privatne potrošnje, kar je v bistvu pristop drugega nobelovca, že pokojnega Miltona Friedmana.
V bistvu so bile nedavne ameriške volitve dvoboj med omenjenima, nekdanjima tesnima sodelavcema oziroma med njunima doktrinama; na eni strani stoji model »velike državne porabe vse dokler gospodarski stroj ne steče«, na drugi strani pa pristop, ki omogoča »več možnosti zasebni potrošnji, ki slej ko prej zagotovi vnovični vzpon gospodarstva«. Za nas so zdaj bolj pomembne borzne dileme.
Ali je to kar imamo sedaj, za finančne trge boljše ali slabše?
Čeprav borzniki sedaj trdijo, da je poraz Romneya istočasno tudi poraz za borzne trge menim, da to ni nujno res. Prvi razlog je statistika sedanjega predsednika, saj je v njegovem mandatu borzni indeks Dow Jones zrasel za več kot 30 odstotkov. Istočasno, je resda »ustvaril« osem tisoč milijard dolarjev dodatnega javnega dolga, kar je dolgoročno slabo za stabilnost trga obveznic in borznih tečajev. Vendar povejmo še stotič: borza bi brez tega dolga zagotovo doživela reprizo leta 1929-32, ko je borzni indeks Dow Jones padel od 380 na 50 točk oziroma za več kot 80 odstotkov.
Težko bi si bilo predstavljati današnji svet, ko bi denimo Dow padel iz 13000 na 2600 točk ali DAX iz 7200 na 1400 točk. Kar bi se z lahkoto zgodilo, če bi v času največje finančne krize po drugi svetovni vojni v Ameriki vztrajali na uravnoteženem državnem proračunu in restriktivni denarni politiki.
Toda, precej jih sedaj meni, da bi bilo treba obresti dvigniti, to pa kompenzirati z nižjimi davki, s čimer bi borzni tečaji ostali stabilni. Vendar, ponovno zgodovina - tudi leta 1937 je Amerika prezgodaj zategnila ročno zavoro pri obrestnih merah in padla v novo depresijo.
Obama pooseblja ohlapno denarno politiko
Postavlja se vprašanje: kaj je v tem trenutku pomembneje za borzo, ohlapna monetarna politika ali nižji davki? Borzna zgodovina kaže, da je faktor denar za borzne tečaje na delniških trgih daleč najbolj pomemben. Obama, to je treba priznati, pooseblja ohlapno denarno politiko iz dveh vidikov: prvi je večja državna potrošnja, drugi pa posreden vpliv na kadrovanje v FED-u. Na politiko najpomembnejše denarne ustanove vpliva tako, da predlaga njenega predsednika. Romney je pred volitvami dejal, da dosedanjega šefa Zveznih rezerv, do trgov »velikodušnega« Bernankeja, v letu 2014 ne bi ponovno predlagal za ta položaj. Bernanke je znan po politiki nizkih obrestnih mer in treh serijah kupovanja državnih obveznic, s čimer je v sistem dolil 2000 milijard dolarjev svežega denarja.
V tem trenutku je tako, da obstajajo možnosti da Bernanke kandidira še enkrat, ali pa njegov položaj zasede nekdo, ki bo nadaljeval dosedanjo monetarno politiko.
Za borzne trge je razplet volitev precej ugoden
Ta okoliščina je za borzo bistvenega pomena. Ko se na dolgi rok tehta vpliv denarne in davčne politike, je prva pomembnejša. Resda bi se borzni trgom sedaj zelo prileglo nadaljevanje nizkih davkov, bančnikom pa višji vzvodi s katerimi bi lahko trgovali, vendar sem mnenja, da je za borzne trge razplet volitev relativno ugoden. Ugoden, če imamo v mislih bodočo kadrovsko zasedbo v FED-u.
Marsikdo se s tem ne bo strinjal in bo pokazal na štiridnevno zaporedno padanje Dow Jonesa. Kako se bo Dow Jones razvijal v prihodnje ni mogoče natančno povedati. Lahko, da bo indeks še nekoliko padel zaradi prodaj povezanih z izognitvijo višjim davkom, vse dokler se prodajalci ne bodo zavedli, da so poceni delnice prodajali prepoceni.
Ko je na kociki toliko stvari kot sedaj, zanos nadomesti razum
Lahko pa se zgodi (to je precej verjetneje), da bo Amerika rešila problem »fiskalnega klifa« s kompromisom. In čemu naj bi prišlo do kompromisa? Ker rešitev tega problema ne vpliva le na borzne tečaje oziroma vrednosti pokojninskih skladov, temveč vrednosti na Wall Streetu za seboj potegnejo marsikaj: delovna mesta, višino pokojnin, medicare-medicaid, celoten sistem socialnih subvencij in celo vojaški proračun. Težko bi Obami uspelo zadovoljiti srednji sloj prebivalstva, če bi njihovi dohodki zaradi nekooperativnosti v Washingtonu naenkrat krepko padli. Gre za preveč pomembne stvari, da bi se prepustili prepričanju, da bodo nasprotja med kongresom in predsednikom dobila »dramatične« razsežnosti, na kakršne sedaj borzni trgi stavijo.
Verjamem, da je ostra retorika novega predsednika takoj po izvolitvi iskrena, vendar, ko je v Ameriki na kocki toliko stvari kot sedaj – potem zanos nadomesti razum. Vsaj v 200-letni zgodovini te države je bilo tako.
