Kaj sploh je denar? Ali ga zlato sploh lahko zamenja?

Odgovore na takšne provokativne trditve, ki se odlično obnesejo na naslovnicah finančnih medijev (glej sliko 1), vsebinsko in operativno pa so popolnoma nesmiselne, ni težko ovreči z razlago osnovnih pojmov iz sveta denarja in denarne politike.

Če je res samo vprašanje časa, kdaj bo prišlo do hiperinflacijskega zloma ameriškega dolarja, zakaj smo potem v razvitih ekonomijah (ZDA, Evropa, Japonska) nevarno blizu deflaciji?! (glej sliko 2)

Kaj sploh je denar?

Denar ima tri osnovne funkcije:

1.) likvidno menjalno sredstvo, ki služi za vsakdanje transakcije

2.) standardna enota, s katero je mogoče natančno določiti vrednost posameznega blaga ali storitve. Npr. slovenski BDP je izražen v EUR, podjetja poročajo o poslovanju v EUR.

3.) zakladnica vrednosti - sredstvo, ki ga hranimo za uporabo nekje v prihodnosti.

Zlato danes ne ustreza zgornji definiciji in zato ni več denar v pravem pomenu besede. Lahko se sicer obnaša podobno kot druge svetovne valute, ni pa denar!

Zlato po letu 1971 (Nixon, ZDA) nima več pomembne vloge v modernih denarnih sistemih, kjer imamo suverene države v sistemu prosto plavajočih in nekonvertibilnih valut. Kljub temu je zanimivo, da je bila tudi v zadnjih 40 letih globalna svetovna gospodarska rast približno enaka rasti količin nakopanega zlata. Pri tem je pomembno omeniti, da je v zadnjih 10-letih proizvodnja zlata stagnirala pri 2500 tonah in bo šele letos predvidoma zrasla za okoli 7%.

Če predpostavljamo, da je običajna svetovna realna gospodarska rast 4%, potem bi bila, če bi imeli leta 2010 hipotetično svetovni zlati standard kot npr. Bretton Woodski monetarni sistem, rast svetovne trgovine in globalne ekonomije pri fiksni ceni zlata odvisna od rasti količin nakopanega zlata. To bi zaradi fizično omejene proizvodnje pomenilo bodisi astronomsko ceno zlata ob prehodu na »novi zlati standard« ali pa globalno gospodarsko rast, ki bi bila odvisna od rasti količinske proizvodnje zlata, s čimer bi si nadeli neke vrste prisilni jopič in umetno omejevali rast blagovne menjave in svetovne trgovine.

Za sladokusce več koristnih informacij na temo zlatega standarda in njegovi vlogi med Veliko gospodarsko krizo v predavanju predsednika ameriškega Feda iz leta 2004.

Pazite se lažnega znanja; to je bolj nevarno od neznanja.

George Bernard Shaw

Slika 1: Slovenski kongres plemenitih kovin, razstavni panoji

Slika 2: Zgodovinska primerjava temeljne inflacije v ZDA in na Japonskem (vir Paul Krugman, New York Times)

Kaj je kvantitativno sproščanje, quantitative easing QE?

Tema kvantitativnega sproščanja (quantitative easing, QE) je brez dvoma v ospredju razprav finančne javnosti.

QE je eden od ukrepov nekonvencionalne denarne politike, ki pomeni nakupe dolgoročnih obveznic izven okvira običajnih denarnih operacij, s katerimi centralne banke skrbijo za vsakodnevno vzdrževanje ciljne temeljne obrestne mere.

QE v operativnem smislu ni tisto, kar razumemo pod tiskanjem denarja, gre za čisto navaden asset swap, pri katerem centralna banka izmenja novo ustvarjene bančne rezerve z dolžniškimi vrednostnimi papirji (državnimi obveznicami), ki so v rokah zasebnega sektorja.

Še najbolj preprosto bi lahko rekli, da gre za povečevanje monetarne baze preko rasti bančnih rezerv, pri čemer te novo ustvarjene rezerve ne končajo v žepih zasebnega sektorja, zato QE sam po sebi ne deluje inflacijsko. Razen, če ne pride do sočasnega povečanja kreditne aktivnosti (npr. zaradi državnih fiskalnih spodbud), se količina denarja v obtoku, merjena z denarnimi agregati kot sta npr. M1, M2 ne bo povečevala.

Od leta 2008, ko je ameriški Fed nakupil za 1.200 milijard dolarjev vrednostnih papirjev, centralna banka ni tiskala denarja. Monetarna baza (kategorija bančni depoziti pri Fedu) je eksplodirala iz 800 na 2.000 mrd USD, vendar ni prišlo do »tiskanja svežega denarja«.

Kreditna aktivnost se ni povečala, ker je zasebni sektor izgubil apetit po novem zadolževanju, prav tako niso narasli bančni depoziti, pa tudi prihodki prebivalstva se niso povečali. Nasprotno, inflacija je v ZDA dosegla rekordno nizke stopnje, količina denarja v obtoku (M1, M2) pa vztrajno pada…

Zakaj kvantitativno sproščanje QE?

V času, ko procesi deflacijskega razdolževanja na individualni in korporativni ravni ne popuščajo in se razvite ekonomije ne morejo znebiti:

1.) podpovprečne gospodarske rasti,

2.) nizke izkoriščenosti proizvodnih zmogljivosti (output gap) in

3.) visoke dvomestne stopnje brezposelnosti, pričakujejo investitorji, da jim bodo priskočile na pomoč Fed in druge centralne banke.

Težava denarnih oblasti razvitih držav (ZDA, Japonska, EU) je, da so se znašle v položaju, ko tudi ničelne obrestne mere izgubijo svoj oprijem kot vozniki z letnimi gumami na zasneženem cestišču.

Če bi imeli opravka z običajno porecesijsko dinamiko, bi morala razvita gospodarstva v veliki meri že nadoknaditi izgubo delovnih mest. V ZDA znaša ta vrzel od 7-8 milijonov delovnih mest, število tistih, ki so brezposelni že več kot pol leta ostaja nad 40%, narašča pa tudi delež trajno izgubljenih delovnih mest.

Na razvitih trgih si centralne banke želijo rasti vrednosti finančnega in realnega premoženja, na razvijajočih se trgih pa ravno obratno, da nehajo rasti.

Učinki QE

Edine resne empirične študije, ki jih imamo na voljo z denarnim orodjem poznanim kot kvantitativno sproščanje (QE) na Japonskem, kažejo, da QE ni imel vidnega učinka na BDP, inflacijska pričakovanja ali na izmerjeno stopnjo inflacije, čeprav se je bilančna vsota japonske centralne banke med serijo QE epizod povečala celo za šestkrat. Kaj mislite, ali se bo vašemu prodajalcu sadja povečala prodaja, če bo imel na polici namesto 100 slastnih ananasov 500 ali celo 1000 sadežev?

Tudi če jim uspe začasno dvigniti delniške trge, bo učinek na BDP slej kot prej prehoden ali pa celo zanemarljiv. V nasprotju s splošnimi predstavami ima namreč rast delniških trgov statistično zanemarljiv učinek na BPD. Ljudje se zaradi tega ne počutijo bogatejši, ker imajo – posebej po hudih padcih v zadnjih letih –, z delniškimi naložbami slabe izkušnje in jemljejo kratkoročne donose kot prehodne, zaradi česar od danes do jutri tudi bistveno ne spreminjajo svojih življenjskih navad in zasebne potrošnje.

Pred nekaj tedni je bivši Fedov podpredsednik Alan Blinder končal svoje razmišljanje v Wall Street Journalu takole:

»Predsednik Ben Bernanke je povedal svetu, da Fedu še ni zmanjkalo streliva… Dobra novica je, da ima prav. Slaba novica pa ja ta, da je Fed že porabil svoj najmočnejše strelivo; ostala je samo municija s šibko eksplozivno močjo.«