V času gospodarskih kriz se pogosto pokaže problem medijskih politik, saj ljudje težave vidijo še večje, ker jim medijski sistem zanika pravico do prejemanja informacij, ki bi slabe novice postavile v širši kontekst, ob bok dobrih novic.
Predkratkim mi je kolegica v roke porinila knjigo dveh samooklicanih gurujev marketinga, osebnostne rasti in finančnega blagostanja. Vsekakor zanimiv marketinški splet domačega dvojca, katerega imen iz spoštovanja do pravice posameznika do tržnega pozicioniranja po lastni želji ne bom izpostavil. Gre za knjigo, ki naj bi učila Slovence kako postati milijonar (brez začetnega vložka) in hkrati še poskrbeti za osebnostno rast. Knjigo sem dokaj uspešno prebavljal do poglavja o vzajemnih skladih. Pogosto kvaliteto čtiva in dobronamernost avtorjev določam na odsekih, ki govorijo o uspešnem investiranju. Do sedaj so le redke knjige prestale stresni test kritične presoje, ki izhaja iz relativno dobrega poznavanja področja investiranja, predvsem kar se tiče skladov. Na začetku knjige je le ta veliko obetala, predvsem zaradi izredno pozitivnih kritik mnogih strokovnjakov in razsvetljencev. Naj izpostavim le dva: božanski hvalospev Mance Košir na naslovnici in posvetilo enega izmed budističnih duhovnih vodij na sledeči strani. Začetni nivo strokovne kredibinosti se je bolj ali manj uspešno ohranjal vse do poglavja o potencialu vzajemnih skladov, da tudi najbolj strokovno neuke posameznike hitro in praktično brez tveganja spremenijo v milijonarje (knjiga je nastala še v času tolarjev). Pričujoče poglavje o vzajemcih je potrdilo že večkrat videno: laično in namensko izkrivljanje strokovnih postavk z namenom afirmiranja strokovnosti avtorjev na področjih zajetih v knjigi. Omenjeno poglavje vlaganje v vzajemne sklade prikazuje povsem neuravnoteženo in pristransko, saj avtorja navajata izključno prednosti produkta, medtem ko se dejstev, na katere je potrebno (potencialne) vlagatelje opozoriti ne dotakneta. Avtorja kot referenčni okvir navajata visoke donosnosti skladov v devetdesetih letih, povsem brez omembe naložbenega tveganja.
Govoriti o več stoodstotnih ali celo tisoč odstotnih donosih brez umestive pojma naložbenega tveganja je moralno nedopustno in strokovno zavajujoče. Laični vlagatelj na ta način pogosto dobiva izkrivljeno predstavo o naložbenih produktih in jih zaradi zavajujočega podajanja avtorjevih dejstev zaznava kot »garantirane« produkte, katerih vrednost lahko le narašča in jim na ta način prinese tako željeno bogatstvo. Danes, desetletje kasneje, ko je omenjeno knjigo prebralo več tisoč Slovencev je realnost pokazala zgrešenost avtorjevih navedb, ki so lahko posredno ali neposredno povzročile veliko finančno škodo mnogim bralcem. Gre zgolj za enega od mnogih primerov, kjer se skušajo avtorji bralcem predstaviti kot strokovnjaki mnogih področjih, katerih v resnici ne poznajo dovolj dobro. Ali se ne zavedajo, da tako v iskanju lastne koristi naredijo veliko škodo svojim bralcem, ki jih pogosto, zaradi pomanjkanja strokovnega znanja, povzdigujejo v strokovne avtoritete. Kako je korist prvega postala škoda drugega?
Delno krivdo gre pripisati tržnem sistemu, ki v svoji neizprosnosti dobiček postavlja pred moralo.V času gospodarske krize in naraščujoče tekmovalnosti tržne družbe se še dodatno krepi tržni način samovrednotenja, medtem ko odnosi, sočutje in spoštovanje izgubljajo na pomenu.
Ko v družbi prevladajo tekmovalne in razlikovalne vrednote tržnega sistema se človek skuša diferencirati od ostalih posameznikov v družbi iz namenov materialne koristi, ob tem pa izgublja na kvaliteti medčloveških odnosov.
Kriza namreč pospešeno nadomešča vrednote čustvenega blagostanja z tržnimi vrednotami materialne preskrbljenosti. Medtem ko so prve kvalitativne in kot takšne nemerljive, druge pa izključno kvantitiativne, družba zapade v spiralo preganjanja "dobrih" številk, naj si gre za višino osebnega dohodka, donose naložb ali vrednot osebnega premoženja. V tem se pozablja na zadovoljevanje čustvenih vrednot, katere nadomestijo vrednote tržnega sistema, ki čustveno blagostanje skušajo nadomestiti z materialnim. Ker pa tržne vrednote v svoji kvanititaivni in tekmovalni naravi prinašajo vedno višje merljive cilje, prihaja do nedoseganja zastavljenih ciljev, kar povzroča psihosocialni stres kot najpogostejši vzrok za razvoj fizičnih in duševnih motenj.
Raziskave so ugotovile, da za rakom večkrat zbolijo ljudje, ki se smatrajo za revne, kot pa dejansko revni ljudje, ki živijo pod pragom revščine.
Blagostanje je torej stvar individualne percepcije prav tako je uspešnost posameznika subjektivno pogojena, saj si vsakdo postavlja lastne cilje, njihova (ne)doseganje pa ljudje doživljajo kot potrditev lastnega (ne)uspeha. Dosega kvantitativnega cilja vedno privede do novega, še višjega cilja, vse dokler takšnega cilja ni moč izpolniti, kar prinese razočaranje in negativne samoobčutke. Potrebno se je vprašati ali je prihodnost res tako črna ali je morda občutek brezizhodnosti pretiran?
Svet, vključno s Slovenijo, vseeno ni tako črn, kot ga dojema večina ljudi. Sledi argumentacija , ki ne navaja mnogih pozitivnih momentov, pač pa obsoja korporativni medijski sistem za izkrivljanje (medijske) podobe sveta. Kakšna je razlika med medijsko in dejansko podobo sveta? Medijska podoba praviloma poudarja le en vidik dejanskega stanja. To dobro vedo teoretiki komunikacijskih in medijskih ved, ki poznajo pravilo »Realnost je medijski konstrukt«, ki pravi, da je naše videnje sveta in s tem povezanih dogajanj ter njihovih vrednotenj, rezultat medijskih politik, saj mediji ustvarjajo našo podobo realnosti tj. vsega kar ne doživimo prvo osebno. Sporna je torej medijska praksa podajanja, ki praviloma objavlja predvsem negativne novice. Slabe novice se namreč bolje prodajajo od dobrih. Vprašanje je sledeče: kaj je bilo prej? So mediji s prevladujočo negativno medijsko politiko iz pozitivnih ljudi naredili apatične negativce, ki reagirajo, odobravajo in s tem podpirajo prakse negativnega medijskega poročanja? Ali pa smo ljudje po naravi negativni, črnogledi in vse obči pesimisti? Verjetno ne.
Človekova narava je usmerjena v razvoj, sodelovanje, sočustovanje veliko bolj kot v degradacijo, tekmovalnost in apatičnost. Mediji so nam torej pomagali postati mizerni.
Ali to pomeni, da svetu ne vlada finančna kriza in da Slovenija ni soočena z veliko in težavno preizkušnjo? Nažalost ne. Vendar pa izzivi, ki so pred nami vsekakor niso nerešljivi. Ljudje težave vidijo še večje, saj jim medijski sistem zanika pravico do prejemanja informacij, ki bi slabe novice postavile v širši kontekst, ob bok dobrih novic. Dejstvo je, da se vsak dan v svetu zgodi veliko pozitivnih stvari, da obstaja na svetu mnogo prijaznih ljudi, ki so pripravljeni brezpogojno pomagati neznancu na cesti in da navsezadnje obstaja veliko podjetij in tudi držav, katerim gre dobro. Dejstvo je tudi, da imamo v Sloveniji bistveno več sončnih dni, kot deževnih. Kako to vemo? Življenje v Sloveniji nam omogoča osebno izkušnjo vremena. Če bi v medijih zaznali novico, da imajo na Madžarskem navkljub geografski bližini več deževenih kot sončnih dni, bi verjetno večina to dejstvo sprejela brez lastnega vrednotenja te teze. Mediji so nas namreč priučili skorajda slepo verjeti temu, kar nam povedo. To vsekakor ne pomeni, da mediji krivonamerno izkrivljajo dogajanje in potvarjajo novice. Pač pa pomeni, da bi mediji morali poskrbeti za uravnoteženo prikazovanje družbene realnosti z obeh plati, tako pozitivne kot negativne. Kar bi prispevalo k volji ljudi po spremembah, napredku in sodelovanju in na ta način omogočalo pozitivnejšo socialno in tudi tržno klimo, ki bi dolgoročno nudila boljše pogoje na razvoj družbe.
