Skrb vzbujajoče je, da niti eden izmed predstavnikov »Velike nafte« še ni izpolnil ciljev pariškega dogovora.
Mesec maj bo zelo pomemben za svetovne naftne mogule, imenovane tudi »Velika nafta«, saj bo večina multinacionalk iz te skupine izvedla letne skupščine delničarjev. Sicer čisto navadna letna srečanja bodo letos imela prav poseben pomen – namesto pregleda preteklega poslovanja in predstavitve obetov za prihodnost bodo letos v ospredju okoljska vprašanja. Največja svetovna naftna podjetja namreč vse več resursov usmerjajo v zmanjševanje emisij pri poslovanju, a vse več delničarjev meni, da se zadeve preprosto prepočasi premikajo v pravo smer.
Skrb vzbujajoče dejstvo, ki skupščinam daje grenak priokus, je to, da niti eden izmed predstavnikov »Velike nafte« do zdaj še ni izpolnil ciljev pariškega sporazuma, pravno zavezujoče mednarodne pogodbe o podnebnih spremembah, ki jo je podpisalo 196 držav 12. decembra leta 2015 v Parizu. Veljati je začela 4. novembra leto pozneje. Sporazum podpisnikom nalaga aktivnosti različnih časovnih horizontov, cilj pa je zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov in upočasnitev globalnega segrevanja.
Kot prvo bo štafetno palico predstavitev okoljskih strategij na skupščinah prejelo podjetje Royal Dutch Shell, ki bo delničarjem 18. maja predstavilo osnutek strategije »neto nič«, ki pomeni strategijo doseganja brezogljičnega poslovanja. Sledijo mu norveški Equinor in ameriški ConocoPhilips, nato pa še britanski BP in ameriška Phillips 66 ter Chevron, ki bo kot zadnji zasedanje izvedel 26. maja.
Zasedanje delničarjev Shella bo še zanimivejše, saj bo kot protiutež predlogom vodstva podjetja svoj ločeni predlog zmanjšanja emisij predstavila tudi nizozemska aktivistična skupina Follow This, sicer majhen aktivni vlagatelj z deleži v številnih največjih naftnih družbah. Po besedah predstavnikov skupine Follow This naj bi bil Shellov podnebni načrt »hudo neustrezen«. V Shellu pa mirijo strasti in obljubljajo, da bo predstavljeni načrt več kot ustrezen in da bo prepričal tudi največje skeptike, saj naj bi vključeval natančno opredeljene in merljive cilje, česar načrt Follow Thisa ne vključuje.
Shell tako obljublja, da bo s svojo strategijo dosegel želene ravni emisij do leta 2050, kar pa ni skladno s smernicami pariškega sporazuma, ki predvidevajo močno zmanjšanje ravni že do leta 2030. Shell naj bi skladno s svojo strategijo do leta 2023 raven emisij znižal za šest do osem odstotkov v primerjavi z ravnmi iz leta 2016. Do leta 2030 naj bi ta odstotek skočil na 20, do leta 2035 na 45 odstotkov in do leta 2050 na 100 odstotkov.
Delničarji so se pred zasedanjem 18. maja tako razdelili v dva tabora – prvi zagovarja Shellov načrt prehoda, drugi pa mu nasprotuje in podpira načrt prehoda skupine Follow This, ki naj bi želene ravni emisij bolje navezal na časovni horizont pariškega sporazuma.
Obema taboroma pa je skupno eno – zavedanje, da se preference potrošnikov spreminjajo iz dneva v dan. Delničarji ne hrepenijo več po najvišjih možnih donosih za vsako ceno, temveč stremijo k »izboljšanju sveta« skozi svoje naložbeno vedenje. Tega se naftne družbe zelo dobro zavedajo in posledično smo lahko bili v zadnjem času priča močni diverzifikaciji proizvodnje energije, opazen pa je predvsem trend opuščanja fosilnih goriv.
Ko razglabljamo o učinkih naftnih gigantov na okolje, pa se je treba zavedati, da je Shell eno tistih podjetij, ki je v zadnjem času več pozornosti namenjalo okoljskim vprašanjem, povezanim z njegovim poslovanjem. Mnoga druga energetska podjetja na svetu so od tega oddaljena še »svetlobna leta« in prav bi bilo, da se spremembe v razmišljanju in ravnanju naftnih gigantov prenesejo po verigi navzdol tudi do njih. Le takšna sprememba mentalitete v kombinaciji s skrbno izbranimi in merljivimi kratko-, srednje- in dolgoročnimi cilji bo namreč prinesla želene rezultate, preden bo degradacija okolja tako napredovala, da procesa ne bo več mogoče obrniti.
