V Los Angelesu so podelili letošnje nagrade Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti. Težko bi rekli, da se bodo nagrajenci ali prireditev posebej zapisali v zgodovino. A večina se strinja, da filmska letina ni bila niti najslabša, in to po kar pogostih razočaranjih v zadnjih časih ni najslabša ocena.
Po pričakovanjih je največ oskarjev osvojil film Oppenheimer. Triurna zgodba o nastanku atomske bombe in njenem očetu je iz 13 nominacij »izplenila« 7 zmag. Poleg nagrade za najboljši film so med drugim kipce odnesli s seboj tudi režiser in producent Christopher Nolan (dva) ter igralca Cillian Murphy (glavna moška vloga) in Robert Downey Jr. (stranska moška vloga).
Tak razplet tri in pol ure trajajočega hollywoodskega dogodka ni presenetil nikogar. Podobno lahko rečemo za voditelja – mikrofon je imel v rokah TV voditelj Jimmy Kimmel – ter večino točk in govorov, ki se se zvrstili na odru Dolby Theatra. Ljubitelji škandalov so zaman pričakovali kaj podobno sočnega, kot je bil napad Willa Smitha na Chrisa Rocka predlani. Igralec in nekdanji rokoborec John Cena je sicer razglasil zmagovalca za najboljšo kostumografijo (skoraj) popolnoma gol, a je to storil v skladu s scenarijem.
Da je Jimmy Kimmel ob koncu besedno obračunal z Donaldom Trumpom za pregovorno k demokratski stranki usmerjeni Hollywood tudi ni poseben šok, kot tudi ne (avto?)cenzura pri morebitnih komentarjih izraelsko-palestinske vojne. Kar nekaj gostov je sicer z rdečo priponko izrazilo podporo projektu Artists4Ceasfire, s katerim zahtevajo takojšnje premirje v Gazi, a tu so se tudi ustavili: leto 1993, ko je Richard Gere na odru spregovoril o kitajskem zatiranju Tibetancev, se ni ponovilo.
Kaj je merilo za uspeh: število kipcev ali prihodki filma?
Kot vselej je bilo na oskarjih tudi nekaj poražencev. Morilci cvetne lune (Killers of the Flower Moon), boleča zgodba legendarnega Martina Scorseseja o ameriških staroselcih, belcih in zločinih, ki jih je spodbudil pohlep, so ostali ob 10 nominacijah brez enega samega oskarja. Člani Akademije ga niso namenili niti favoritki za najboljšo žensko glavno vlogo, Lily Gladstone. Marsikdo je menil, da bo potomka staroselcev (mama je sicer belka) dobila priznanje (tudi) na račun »pihanja v pojočo travico« danes politično zelo korektnega razpoloženja v Hollywoodu. A je z vlogo v Nesrečnih bitjih (Poor Things) kipec osvojila Emma Stone. No, glede na to, da je njen lik tudi zelo emancipiran, predvsem pa izjemno upodobljen, se nad izbiro nihče ni posebej razburil.
Med tistimi, ki se niso pritoževali, pa so bili tudi ustvarjalci Barbie. Balada What Was I Made For? iz filma je z Billie Eilish osvojila enega in edinega oskarja (ob 8 nominacijah za Barbie). A oskarji seveda niso edino priznanje, ki ga film lahko dobi. Ob vsebinsko globjih, kulturološko in družbeno pomembnejših - ali preprosto – boljših filmih in nekaj zelo dobrih igralskih stvaritvah najbrž nihče ni prav resno pričakoval kipca za najboljši film ali eno od dveh stranskih vlog. Je pa Barbie premočno zmagala v kategoriji prihodkov. Uradno naj bi snemanje filma in drugi stroški, tudi intenzivno trženje, stali nekaj manj kot 150 milijonov dolarjev. Iz prodaje vstopnic v kinodvoranah (Barbie je dobesedno osvojila svet in vsaj za nekaj mesecev napolnila ponekod že precej izpraznjene dvorane) ter pretakanja filma na platformah, iztržka od promocijskih izdelkov in podobnega se je znesek podeseteril. Barbie je namreč doselj zaslužila že okroglo milijardo in pol dolarjev.
Za primerjavo: Oppenheimer je ob vložku 100 milijonov doslej prinesel zelo, zelo dobrih 960 milijonov, Nesrečna bitja pa so ob sicer precej manjšem vložku 35 milijonov prihodke »le« potrojila na dobrih 100 milijonov.
Kdo je torej zmagovalec? Tisti, ki je odnesel domov polno malho oskarjev za vrhunske filmske dosežke ali tisti, ki je največ zaslužil? V današnjem svetu jih bo to najbrž priznalo le malo, a ponavadi prevlada denar. In tudi v zgodovino se ponavadi zapišejo najbolj dobičkonosni. Če ste dovolj stari, se spomnite na leto 2010. Fantazijske podobe filma Avatar smo si zapomnili vsi, čeprav je kipec za najboljši film tistega leta odnesla do oči in možganov precej manj prijazna psihološka vojna drama Bombna misija (The Hurt Locker). In razlika v finančnem izplenu? Seveda gre za povsem različna projekta, različna vložka in tudi pričakovanja, ampak razlika je astronomska. Avatar je postavil rekord z do danes skoraj 3 milijardami zaslužka, Bombna misija pa se je ustavila pri 50 milijonih.
Tipični viri prihodkov in stroškov za hollywoodski film
Nobenega zagotovila ni, da bodo velik vložek, odmevno ime ali franšiza poskrbeli za dobičkonosen film. Da, vsaj tisti v očeh kritikov najbolj hvaljeni filmi ponavadi končajo s plusom. A celo vrsta produkcij zvrta v proračune tudi krepek minus: tu je v preteklem letu »blestel« recimo Marveli (The Marvels) z uradno porabljenimi 275 milijoni (špekulira se sicer še o višji številki) in zasluženimi nekaj več kot 200.
Poleg produkcije filma v ožjem pomenu – od igralske zasedbe, ekipe, stroškov snemanja v studiu in na lokacijah, opreme, kostumografije, postprodukcije ... – gre zadnje čase veliko denarja za marketing in oglaševanje. Na prihodkovni strani prinašajo denar prodaja vstopnic, predvajanje na TV, digitalni ogledi in prodaja spominkov. Dobiček si delijo igralska zasedba, režiserji, scenaristi in drugi ključni člani ekipe, distributerji ... Pogosto pa so vključeni tudi investitorji, torej tisti, ki vložijo denar v film kot v naložbo in v zameno pričakujejo svoj kos torte, če se izpolnijo pričakovanja.
