Štiri podobe leta, ki se izteka na vrhu.
Leto 2023 je bilo na kapitalskih trgih zelo razgibano. Zaznamovali so ga nihanje vrednosti in spremembe v občutjih vlagateljev. Videli smo vse, od že kar preoptimističnih pričakovanj do obdobja obupovanja – in nato še eno vrnitev pozitive. Leto se zaključuje visoko in optimistično. A spomnimo se tudi turbulentnih mesecev, ki so za nami.
1. Optimizem
Začelo se je z velikimi pričakovanji. Po letu 2022, ki je vsaj glede naložb sodilo v rubriko »pozabimo in upajmo, da bo novo leto boljše«, so analitiki ob vstopu v 2023 pričakovali umiritev dvigovanja obrestnih mer in umiritev inflacije. Trgi so jemali zalet po padcih leto poprej, S&P je recimo v januarju zrasel za okroglih 10 %. Umirjati so se začele cene energentov, prišli so prvi pozitivni poslovni rezultati podjetij, predvsem tistih v ZDA, Kitajska je (končno) spet začela odpirati pred tem precej tesno zaprte meje: skratka, finančni svet se je zdel precej lep, obetaven, končno spet ... normalen?
2. Streznitev
Ampak kot že kdaj v preteklosti se je izkazalo, da samo dobri občutki in želje niso dovolj ter da so tudi nihanja navzdol del dogodkov na trgih. Namesto otoplitve je s pomladjo prišla zaušnica vsem, ki so bili prepričani, da so rdeče številke iz 2022 le še oddaljen spomin. Inflacija se je kljub pričakovanjem umirjala izjemno počasi in ponekod še trdovratno vztrajala na (pre)visokih nivojih, ki so zniževali vrednost denarja. Hkrati se je začelo v finančnih ocenah in še posebej v medijih o višjih obrestnih merah govoriti kot o nekakšni »novi realnosti«, kar je vplivalo na naložbene strategije in povzročilo preusmerjanje vlaganj v iskanje stabilnejših donosov.
Ob tem so se pojavile tudi težave v bančnem sektorju, kar je dodatno zaostrilo razmere na trgih. Zelo na hitro so propadle tri banke v ZDA, Silicon Valley Bank, Signature Bank in First Republic Bank, v Evropi pa je naplavilo na površje obilico umazanega perila oziroma slabih odločitev v švicarskem gigantu Credit Suisse. Sicer so regulatorji zelo hitro reagirali in preprečili morebitni globalni »domino efekt«. Ampak vlagatelji, sploh tisti, ki jim je spomin segel do leta 2008 in plazu, ki se je začel z banko Lehman Brothers in končal z vsesplošno, globalno recesijo, so začeli zelo zaskrbljeno pogledovati proti trgom. Svoje je dodalo še ponovno višanje cen energentov. Tudi dejstvo, da se pričakovanja glede večje blagovne menjave s Kitajsko niso uresničila, je še dodalo piskrček k vse bolj izraženi črnogledosti.
3. Pesimizem
»Pa se menda ne bo ponovil žalostni scenarij iz leta 2022?« so se tako že zelo na glas spraševali zaskrbljeni vlagatelji. Res se je nabralo nad finančnim nebom kar precej črnih oblakov. Obrestne mere, za katere se je še nekaj mesecev prej zdelo, da se bodo počasi le umaknile z dnevnega reda vseh pogovorov, so bile še vedno visoke, hkrati pa sta inflacija in trg dela še kar pritiskala na centralne banke. Svoje so dodali še dogodki na naftnem trgu, na katerem sta Rusija in Savdska Arabija omejili črpanje in izvoz ter skušali dvigniti ceno črnemu zlatu, s čimer nista ravno pomagali pri izboljšanju gospodarskih obetov (kar je pravzaprav še zelo mila ocena). Posledično so bili poleti in tudi še v zgodnji jeseni stolpci na borzah še zelo na gosto posejani z rdečimi številkami. Dobre energije kar ni bilo čutiti. Potem pa ...
4. Optimizem in vrh za konec leta
Potem pa se je le zgodil preobrat v pravo smer, na katerega so upali tisti vlagatelji, analitiki in poznavalci, ki so tudi v bolj žalostnih mesecih ne le na podlagi čustev, ampak tudi ob kar številnih pozitivnih podatkih in trendih upali na rast. Dobre novice so si začele slediti v hitrem tempu. Najprej so se jeseni izkazala velika, pomembna podjetja s svojimi četrtletnimi rezultati. Tem je že sledil optimizem vlagateljev, željnih rasti in naveličanih slabih novic. Ameriška centralna banka je napovedala ustavitev nadaljnjega dvigovanja obrestnih mer, kar je ob utemeljenem pričakovanju, da bo Fedu zvesto kot vselej sledila tudi Evropska centralna banka, še bolj temeljito popravilo razpoloženje na obeh straneh luže. Ne le že izvedeni ali napovedani koraki, ampak tudi obeti in pričakovanja – na primer ta, da bi Fed v 2024 lahko začel obrestne mere tudi nižati, kar je sredi decembra tudi že precej jasno nakazal (ne pa tudi uradno objavil) – so pognali finančni vlak na precej vratolomni vožnji leta 2023 v zmagoslavni, optimistični, hrupni in strmi dvig v »ciljno strmino«. Močno so se odbili in se okrepili delniški in obvezniški indeksi, še posebej pa so (ponovno) zažareli sektorji, za katere se je vmes zdelo, da so pod največjim pritiskom – med njimi tudi tehnološki. Podjetja v tem segmentu so že lep čas v ospredju, ko gre za njihovo tržno kapitalizacijo, in so zato še posebej pod drobnogledom. In ker so njihove zvezde novembra in decembra zelo močno zažarele, se zdi tudi tisto oblačno nebo nad finančnimi trgi, ki smo ga omenjali prej, čisto ob zaključku leta spet zelo jasno.
Leto se zaključuje bikovsko in namesto o ocenah, ali si zasluži oceno »sprejemljivo« ali morda »zmerno uspešno«, so začeli tisti, ki spremljajo trg, vleči na dan statistike in ugotavljati, kateri indeks podira rekorde (na primer Nasdaq 100), kateri že lepo število let ni tako triumfalno finiširal v objem Božičku (Nasdaq Composite, S&P 500) in podobno.
In kaj prihaja?
Že tale hitri pregled pokaže, da je leto najbrž res še najbolj spominjalo na vrtiljak v zabaviščnem parku: z vzponi, naglimi padci in vožnjo z glavo navzdol, nato pa z novimi vzponi in srečnim prihodom v cilj. Vlagatelji so ob koncu vožnje, imenovane finančni trgi v letu 2023, večinoma nasmejani in zadovoljni. A ker naložbe ponavadi niso vožnja, po kateri bi si potnik odpel varnostni pas in prvega januarja izstopil, ampak se bo odpeljal nov krog, odličen zaključek letošnjega leta ni tudi zagotovilo za enako uspešno novo leto.
Za zdaj kaže dobro in ne le med optimisti, ki si te dni odpirajo šampanjec, ampak kar pri večini analitikov prevladuje upanje, da bo v 2024 vsaj negativnih pretresov manj kot letos. A ne prezrimo, da se kljub trenutni strmi rasti na delniških trgih sprožata (vsaj) dve relevantni vprašanji. Prvič, ali bo ECB, glede na ekonomske in finančne kazalnike v evroobmočju, res sposobna slediti Fedu? In drugič: trenutno navdušenje, pravzaprav evforija, temelji tudi na tem, da jemljemo pričakovana nižanja obrestnih mer kot dokončno odločitev centralnih bank. Kaj pa, če se kljub optimizmu le kaj zalomi, če se pokaže, da so na primer makroekonomski podatki preslabi, in se Fed odloči drugače? Lahko to sproži novo paniko?
Upajmo, da se uresničijo dobri scenariji in ne slabi. Seveda pa ne pozabimo, da bo kot vselej svojo usodo vsakdo krojil sam. Tako v obdobjih rasti kot takrat, ko se voz obrača v drugo smer, zna moder vlagatelj s primerno strategijo in dobro sestavljenim portfeljem dobiti dovolj priložnosti za plemenitenje svojega denarja.
