V obdobju, ko so obrestne mere za depozite glede na trenutno inflacijo še vedno izjemno nizke, je še toliko pomembneje, da poiščete način za plemenitenje denarja. Ponovimo znova: plemenitenje je vsaka naložba, pri kateri se vrednost vašega denarja povečuje, ne pa zgolj caplja za višanjem cen in izgublja vrednost.
Tu je bilo v zadnjem mesecu veliko govora o obveznicah. Ste zamudili izdajo ljudske obveznice Republike Slovenije? Ali pa vas ni prepričal obljubljeni donos 3,4 % letno? Ta je po zadnjih podatkih (v bruto višini brez stroškov trgovalnega računa ipd.) Statističnega urada RS praktično enak letnemu dvigu cene življenjskih potrebščin, ki je po februarskih podatkih 3,3 %.
Tisto, kar so ljudske obveznice vsekakor prinesle, tudi če donos za koga ni dovolj visok, je zavedanje širšega kroga potencialnih vlagateljev, da tak tip finančnih instrumentov sploh obstaja in da ima kar nekaj prednosti. Vsekakor zato ni treba, da kar pozabite na obveznice. Je pa morda čas za razmislek tudi o podjetniških obveznicah in ne le državnih.
Obveznice:
- prinašajo fiksni donos z vnaprej določenimi obrestmi,
- so ponavadi izpostavljene manjšemu tveganju kot naložbe v delnice,
- omogočajo tudi razpršitev portfelja: vanje lahko vložite del denarja, namenjenega za naložbe, in si na račun fiksnega donosa iz tega naslova (včasih ga imenujejo tudi »ščit« za druge naložbe) privoščite drznejšo strategijo pri razporeditvi drugega denarja npr. v sklade ali delnice.
Za podjetniške obveznice velja večina lastnosti, ki jih poznamo pri državnih.
Obveznica je vrednostni papir, ki ga izda izdajatelj – »dolžnik« (na primer država ali gospodarska družba), kupi pa ga »upnik« (vlagatelj: institucionalni ali pa individualni). Izdajateljeva zaveza je jasna: izplačilo obresti in glavnice. Postavimo se za trenutek ne v vlogo vlagatelja, ampak izdajatelja. Zakaj bi ta izdal obveznico in zbiral denar na tak način, ne pa z najemom kredita v banki? Ker gre za zbiranje sredstev na kapitalskem trgu, pri katerem izdajatelj lahko pridobi denar pod boljšimi pogoji kot v banki, ga s strategijo in poslovnimi načrti uporabi za vnaprej določen namen, pri tem pa vlagatelja prepriča z donosom, ki je tudi zanj višji ali varnejši ali privlačnejši kot pri drugih naložbah. (No, ob trenutnih obrestnih merah bank vsaj v primerjavi z depoziti to ni tako zahtevna naloga.)
Izhodišče je enako ne glede na to, ali izdajajo obveznice države ali podjetja. Pri slednjih gre lahko za obveznice, s katerimi širijo svoje poslovanje, izvajajo na primer nepremičninske projekte, v zadnjem času vse pogosteje stopajo tudi v trajnostne projekte, in podobno. Izdajatelj vnaprej ponudi pogoje – torej obrestno mero, ročnost obveznice (ponavadi gre za krajše naložbe dveh, treh ... petih let, ponavadi pa ne dlje), način izplačila, opcijo predčasnega poplačila in podobno. Podrobna določila objavi v prospektu, ni pa ta nujen, če obstaja katera od izjem (npr. nagovarjanje manjše skupine vlagateljev, izključno nagovarjanje institucionalnih vlagateljev, višji minimalni zneski, znesek za izdajo, ki je nižji od zakonsko določenega limita ...).
Kako izbrati obveznice?
Slovenski obvezniški trg in še posebej trg podjetniških obveznic je precej manj razvit, kot je to praksa v tujini, še posebej v ZDA. Navsezadnje se vsem oblikam ne-bančnega financiranja podjetij pri nas še vedno reče »alternativni viri financiranja«, čeprav gre za utečene in drugod zelo vsakdanje oblike.
Kot vse naložbe tudi te nosijo svoje prednosti in tveganja, pri podjetniških predvsem morebitno nezmožnost družbe, da bi vrnila vložek, a v praksi doslej tovrstnih primerov ni bilo zaslediti prav veliko. Vsekakor pa mora vlagatelj narediti »domačo nalogo«: se prepričati, kakšno podjetje izdaja obveznice in s kakšnim namenom, preveriti, ali obstajajo ob fiksno določenem donosu tudi stroški (na primer plačilo davka od dobička, ustvarjenega iz letnih obresti), in podobno.
