Tik-tak, tik-tak. Počasi se bo končalo odštevanje pred ameriškimi predsedniškimi volitvami. Pozornost je za nekaj dni na zlovešči poti proti Floridi sicer prevzel rušilni orkan Milton, ampak Američani bodo nato spet prikovani k svojim digitalnim in klasičnim (TV) virom informacij predvsem zaradi političnega spopada. Kaj se bo zgodilo v torek, 5. novembra? Se bo Kamala Harris presedla s podpredsedniškega stolčka na predsedniškega ali pa se bo v Belo hišo vrnil Donald Trump?
Donald in Kamala se trudita prepričati volivce na zborovanjih. Njuni podporniki – v taboru Trump so med drugimi Elon Musk, glasbenik Kid Rock in recimo upokojeni rokoborec Hulk Hogan, v taboru Harris pa Taylor Swift (preberite tudi lanski nasvet, kako vam lahko zvezdnica pomaga varčevati), igralec George Clooney in košarkar Steph Curry – vse glasneje navijajo.
Kaj pa tisti, ki jih zelo zanima, kaj je bolje za njihovo denarnico? Da politika sama še ne spreminja dogajanja na finančnem parketu, smo že večkrat pisali (če ste spregledali, lahko s časovno distanco preberete članka: 100 dni do volitev: trgu je (za zdaj) vseeno in Kako vplivajo volitve na naložbe?). A to seveda ne pomeni, da ekonomisti, brokerji, investitorji in finančni poznavalci vseh mogočih vrst ne analizirajo vsakega drobca predvolilnih programov posebej.
Naftarjem je šlo slabše pod Trumpom ...
Razpravam se je z zanimivim vpogledom pridružil John Rekenthaler, podpredsednik za raziskave pri Morningstarju. Mož, ki nedvomno veliko ve o financah in zna podkrepiti svoje trditve s številkami, je pod drobnogled vzel energetsko industrijo.
Teksas je utrdba republikancev. V tej zvezni državi se Trumpu obeta zanesljiva zmaga, ki mu bo, če se ne zgodi kak čudež, prinesla 40 elektorskih glasov (v celotnih ZDA jih je sicer na voljo 538, za zmago je torej potrebnih 270). V zadnjih dveh desetletjih so republikanci osvojili večino volitev v Teksasu in letos ankete kažejo enako.
Med razlogi za to je tudi Trumpova politika do energetskih virov. Tako kot daje v svojih izjavah prednost (tudi) težki industriji pred trajnostno, je naklonjen tudi nafti. »Vrtajte, vrtajte, vrtajte se dobro sliši v regiji, v kateri je pol milijona ljudi neposredno zaposlenih v naftni in plinski industrij. Prav tako je privlačna tudi nižja cena goriva v državi, v kateri prebivalci prevozijo nadpovprečno veliko,« ugotavlja Rekenthaler. Dodaja, da podpirajo Trumpa večinoma tudi direktorji največjih teksaških družb, saj (za)upajo, da bi bila Trumpova politika z manj regulacije in poudarkom na fosilnih gorivih boljša za biznis.
Obstaja le manjša težavica. Rekenthaler opozarja na rezultate naftnih in plinskih podjetij v času prvega Trumpovega mandata (2016-2020) ter v času aktualnega predsednika in Kamalinega »šefa« Joeja Bidna (2020-2024). Tem je šlo namreč precej bolje pod Bidnom. Hm, kaj pa zdaj? Ali to pomeni, da je treba prodati delnice v takih naložbah, če Trump zmaga – ker sicer veliko obljublja (»laže!«, bodo rekli njegovi kritiki), a se napovedi ne uresničijo?
Zeleni energiji je v naložbah slabše kazalo pod Bidnom ...
Počasneje, ustavimo konje. Na drugi strani je torej Kamala Harris, pribočnica in naslednica sedanjega predsednika. A prikazovati Bidna oziroma celoten demokratski tabpr kot pogumnega praporščaka sprememb, ki bi ZDA popeljal v zeleno prihodnost? Tudi to ni ravno resnica, čista kot gorska studenčnica. Politiki namreč velikokrat kaj izjavijo, da se prikupijo volivcem, potem pa po volitvah znova zložijo karte na mizo, pretehtajo, kako pomembna je zanje na položaju vloga kapitala, in »spremenijo mnenje«. Joe Biden in Kamala Harris sta v kampanji 2020 napovedala fosilnim gorivom malo manj kot vojno. A v Beli hiši je, če citiramo Rekenthalerja, »Joe Biden zamižal na eno oko«. Med Bidnovim mandatom so v ZDA izdali več dovoljenj za nove naftne in plinske vrtine kot v času predsednika Trumpa!
Omenili smo smo gibanje vrednosti naftnih podjetij. Kaj pa trajnostna energija? Tudi tu čaka marsikoga presenečenje. Donald Trump je glasno bentil nad vetrno in sončno energijo, pa tudi električni avtomobili ga niso posebej spravljali v ekstazo, dokler ga ni začel podpirati prvi mož Tesle. Ampak v njegovem mandatu so delnice podjetij, povezanih s trajnostno energijo, cvetele bolj kot v času Bidna. Bidnovo predsedovanje je bilo za investitorje v čiste energije vsaj tako razočaranje kot Trumpovo za tiste, ki so stavili na podjetja, ki pridobivajo fosilna goriva.
Narobe svet, torej – in še en znak, da je vsaj za investitorje nespametno, tudi naivno, če hočete, soditi o prihodnjih naložbah na podlagi tega, kaj kandidata govorita pred volitvami. Zaključimo z modrim citatom iz Morningstarja, ki kaže na to, da predsednik – ali predsednica – ZDA pač ne kroji finančne usode sam(a).
