Po t.i. jedrski »renesansi« v zadnjih letih kot posledice favoriziranja opcij, ki prispevajo k znižanju emisij ogljikovega dioksida v ozračje pri proizvodnji električne energije je nedavna nesreča v jedrski elektrarni Fukushima na Japonskem ponovno odprla vroče razprave med privrženci in nasprotniki jedrskih elektrarn.
Lahko bi rekli, da se zgodovina ponavlja in da se jedrska energija giblje v določenih ciklih. Po močni ekspanziji v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so nadaljnji razvoj pridobivanja električne energije iz jedrskih elektrarn ustavile nesreče na otoku Three Mile Island v ZDA leta 1979 in še posebej kasnejša v Černobilu v takratni Sovjetski zvezi, leta 1986, ki je za razliko od prve imela hujše posledice in z njimi povezan preobrat javnega mnenja proti gradnji novih jedrskih elektrarn.
Z dokajšno verjetnostjo sicer lahko pričakujemo, da se bodo ambiciozni plani gradnje jedrskih elektrarn iz zadnjih let nekoliko ustavili oz. upočasnili pod vplivom nasprotnikov oz. javnega mnenja. Prvi dokaz za to je nedavno dogajanje v Nemčiji, kjer je javno mnenje že tradicionalno znano po enem najmočnejših nasprotovanj jedrski energiji v Evropi. Tako ni presenetljiva reakcija nemške vlade po nesreči na Japonskem o začasni zaustavitvi najstarejših sedmih jedrskih elektrarn, saj njena dosedanja politika glede jedrske energije ni zadovoljila večine ljudi. Kljub temu je vladajoča stranka izgubila ogromen delež glasov na nedavnih lokalnih volitvah v dveh zveznih deželah. Ne glede na to bi si v luči zgodovinskih ciklov, tehničnega napredka in pomanjkanja možnih vseobsežnih rešitev na kratek rok, ki bi zadovoljili vse večje energetske potrebe, drznil zatrditi, da pridobivanje električne energije iz jedrskih elektrarn zagotovo še ni pred svojim labodjim spevom.
Takšna trditev je odraz stanja in odzivov držav, ki so največje proizvajalke električne energije iz jedrskih elektrarn ali pa imajo to namen postati, po nedavni nesreči. Največji razvijajoči se azijski državi, Kitajska in Indija, katerih energetske potrebe se bodo v prihodnjih letih bliskovito povečevale, nista nakazali namer o zmanjšanju ambicioznih načrtov glede izgradnje jedrskih elektrarn. Kitajska ima tako trenutno 13 jedrskih elektrarn, 25 pa jih je v izgradnji. Dodatno načrtuje gradnjo še 50 jedrskih elektrarn do leta 2020. Predvidena dinamika pomeni, da bo Kitajska v obdobju tega desetletja zgradila trikrat več jedrskih elektrarn kot ves preostali svet in bo tako postala država z največjim številom jedrskih elektrarn na svetu. Tudi velikanka z azijske podceline, Indija, ima podobne ambiciozne nacrte, saj namerava zgraditi še pet novih jedrskih elektrarn, s čimer bo dosedanjo proizvodnjo električne energije iz jedrskih elektrarn povečala za 50 %.
Kljub mnenjem, da takšnim trendom zaradi bistveno nižje rasti porabe energije v razvitemu svetu, ne bomo priča, pa ne gre spregledati dejstva, da se npr. kar tri četrtine potreb po elektriki v Franciji pokrije z proizvodnjo v 60 jedrskih elekrarnah. Poleg tega se npr. tudi ZDA, kot ena največjih svetovnih energetskih porabnic, v svoji politiki diverzifikacije energetske oskrbe in zmanjšanja odvisnosti od nafte verjetno ne bodo mogle popolnoma izogniti povečanju jedrske energije. O tem priča tudi podatek, da je ameriško energetsko ministrstvo od leta 2008 prejelo prijave za izgradnjo 14 novih jedrskih elektrarn. Glede na vse navedeno menimo, da je nedavni mocan padec cen (med 20-30 %) delnic družb, povezanih z jedrsko industrijo (še posebej proizvajalcev uranove rude) neutemeljen in predstavlja ugodno dolgoročno naložbeno priložnost za vlagatelje.
