10 korakov do trajnosti kot konkurenčne prednosti.
Čez dobrih 25 let naj bi Evropska unija postala prvi podnebno nevtralen blok na svetu. V evropskih naložbenih načrtih za zeleni dogovor so v ta namen načrtovane naložbe, vredne bilijone (da, tisoče milijard) evrov.
Kaj se bo spremenilo v poslu? Vse. Na delovanje številnih družb, še posebej večjih in energijsko zahtevnejših, že danes vplivajo regulativne zahteve in zaveze o zelenem prehodu, direktive o energetski učinkovitosti in o obnovljivih virih energije. Trguje se z emisijskimi kuponi, družbe pa v svojih poročilih ne objavljajo le poslovnih rezultatov, ampak posredujejo tudi informacije o vplivu na okolje in načinih upravljanja, kar vključuje tudi uporabo trajnostne energije.
Časi, ko smo lahko rekli »to nas ne zadeva« ali »do rokov je še daleč«, so mimo. Pri trajnosti ne gre le za kupe zakonov in zahtev, ki bi zapletali poslovanje družb. Jasno se kažejo priložnosti. Višja energetska učinkovitost in uporaba elektrike iz obnovljivih virov nižata stroške energije. Manjša odvisnost od ponudbe »starih« energentov, pri katerih je več nevarnosti, da bo motena oskrba ali pa bodo poskočile cene, prinaša mirnejši poslovni spanec.
A odločitev za trajnostni prehod delovanja družbe in zapis cilja v strategijo nikakor ni dovolj. Danes to ni več izjema, temveč samoumeven korak v razvoju.
Za to, da postane trajnost resnično konkurenčna prednost v poslu, se mora družba usklajeno razvijati na različnih področjih: v uporabi novih tehnologij, razvojnih, logističnih, prodajnih procesih, komunikaciji s svojimi zaposlenimi, partnerji, strankami in okoljem.
Tu je 10 korakov, ki jih pri izkoriščanju trajnosti za uspeh lahko naredijo družbe, ki vidijo naprej.
1. Uporaba in povezovanje zelenih tehnologij in rešitev. Zgodbo, ki se začne z analizo in optimizacijo porabe električne energije ter instalacijo naprednih sončnih panelov, je smiselno nadaljevati vsaj s hranilniki za shranjevanje energije in tehnologijami pametnih omrežij za upravljanje porabe. Elektrifikacija voznega parka je še en korak k prihrankom – ne le pri strošku vožnje, ampak tudi pri racionalizaciji vloženega časa za upravljanje flote.
2. Dolgoročna zavezanost. Trajnostni prehod se ne zgodi čez noč, navsezadnje je povezan tudi s precejšnjimi stroški. Za podjetje je zato smiselno, da pokaže dolgoročno zavezanost trajnostni energiji z določitvijo merljivih ciljev in mejnikov, s katerimi lahko ocenjuje napredek ter preverja, kako v praksi uresničuje svojo strategijo, kje že žanje uspehe in kje mora še storiti več ali se prilagajati.
3. Jasne metrike. Povsod, kjer se da, je treba kriterije kvantificirati. Kolikšen prihranek denarja prinaša vsak ukrep ali nova tehnologija, kdaj se naložba povrne, kakšna je amortizacija. Za koliko so zmanjšane emisije ogljika, koliko manj je odpadkov? Pregled takih podatkov pomaga obdržati jasno smer in zmanjšuje negotovost pri upravljanju.
4. Integracija v izdelke in storitve. Trajnostne prakse je smiselno iz delovanja nadaljevati tudi v produkte ali storitve. Kakovost se lahko zviša z uporabo obnovljive energije in iz obnovljivih ali trajnostnih materialov, s čimer se zmanjšuje vpliv produktov na okolje. Dodatne prednosti za uporabnika, kot je na primer daljša življenjska doba, lahko zvišajo tudi ceno produkta.
5. Povezovanje s partnerji z enakimi zavezami. Sodelovanje z dobavitelji in partnerji, ki delijo zavezanost obnovljivim virom energije, prinaša dodatni potencial za finančne prihranke, hkrati pa poudarjena trajnostna praksa v celotnem delovnem procesu ali dobaviteljski verigi krepi tudi trajnostno zgodbo družbe in njene blagovne znamke.
6. »Coaching« in izobraževalne kampanje za zaposlene. Ozaveščanje o prednostih trajnosti za podjetje pri zaposlenih na vseh nivojih je nujno, saj spodbuja spremembo vedenja ter gradi kompetence za uporabo trajnostnih praks. Poleg tega povečuje motivacijo zaposlenih in pomaga integrirati trajnostne vrednote v organizacijsko kulturo.
7. Vključevanje strank v procese. »Kako naj vemo, kaj deluje?« je seveda vprašanje (dobesedno) za milijone evrov. Vsekakor je pomembno, da podjetje pri iskanju trajnostnih prednosti ne ostane le pri lastnih informacijah, notrajnih ocenah ali samostojnih odločitvah. Vključitev strank v iskanje trajnostnih rešitev prinaša več koristi. Testiranje, preskušanje, izvajanje fokusnih skupin in podobni prijemi omogočajo podjetju, da bolje razume potrebe in preference svojih strank, kar vodi k bolj prilagojenim in učinkovitih trajnostnim pobudam. Stranke, ki čutijo, da so slišane in da podjetje upošteva njihove vrednote, so zvestejše in je z njimi lažje zgraditi trdnejši odnos.
8. Certifikati in standardi. Ne gre le za izpolnjevanje normativov in zahtevanih regulatornih določil. Članstvo v interesnih združenjih in organizacijah, ki spodbujajo uporabo obnovljivih virov energije, prinaša dostop do dodatnih virov znanja in dobrih praks s področja trajnosti. Certifikati, ki jih družba pridobi, pa ji spet dajejo tudi prednost v odnosu s strankami in partnerji.
9. Vključevanje v skupnost. Sodelovanje z lokalnimi skupnostmi skozi projekte ali pobude za obnovljive vire energije ni več le »dobrodošla poteza za PR«. Vse več je primerov, ko sodelovanje prinese tudi zelo konkretne koristi. Javno-zasebna partnerstva in skupni projekti v npr. solarno elektrarno ali pa souporaba avtomobilskih električnih polnilnic za zaposlene v podjetju, bližnje prebivalce ali pa trženje drugim uporabnikom so tipični primeri dobrih rešitev.
10. Jasna in usklajena komunikacija. Zaveze trajnostni energiji, s katerimi podjetje gradi tudi svojo podobo, morajo biti usklajene v marketinških gradivih, korporativnih komunikacijah in na vseh digitalnih kanalih. Predvsem pa morajo sporočili sovpadati s konkretnimi dejanji in z vrednotami podjetja in prispeva k varovanju okolja.
Primerov (neuspešnega) »greenwashinga, torej prakse, ko družba zavaja z nepopolnimi, dvoumnimi ali celo neresničnimi informacijami o svojih okoljskih prizadevanjih, izdelkih (spomnite se Volkswagnove afere »diesel-gate«) ali storitvah, je z uveljavljanjem trajnosti v poslu vse več. Posledice so seveda negativne: v manj slabem primeru zmeda med strankami in v javnosti, v še slabšem pa zmanjšanje zaupanja ali popolna izguba zaupanja v blagovno znamko, kar vodi tudi v poslovni neuspeh.
