Predstavljajte si, da vas povabim v svojo pisarno, kjer na mizi zagledate velik steklen vrč, napolnjen z enako velikimi, vendar raznobarvnimi trdimi bonboni. Na razpolago vam dam eno uro časa, da ugotovite, koliko bonbonov je v vrču. Lahko jih štejete od zunaj, lahko potežkate vrč, lahko ugibate, vendar bonbonov ne smete jemati iz vrča.
Po poteku časa vas prosim, da odgovor napišete na list papirja. Isti postopek ponovim z vašim sosedom, kolegom, ženo, otroki, sestrično, bratrancem in drugimi posamezniki. Nekatere poznate, drugih ne. Nihče ne ve, kaj ga čaka, ko vstopi v mojo pisarno.
Ko s postopkom končam, izračunam povprečno oceno števila bonbonov v vrču in izkaže se, da ste kot skupina skorajda zadeli pravo število bombonov v vrču. Razpon je sicer velik, distribucija normalna, ampak povprečje je dobro. Recimo, da se povprečni rezultat vseh ugibanj ni razlikoval od resničnosti za več kot en odstotek. Precej dober rezultat, kajne?
Toda to je samo prvi del raziskave, zato vam rezultata še ne povem. Vse udeležence povabim v veliko dvorano in sedaj postopek ponovimo z vsakim od vas vpričo vseh preostalih. Vsakega od vas vprašam in si zapišem vaš odgovor. Pri tem imate na voljo dve možnosti. Lahko svojo oceno števila bonbonov obdržite ali pa jo spremenite. Samo jaz vem, ali ste si premislili ali ne. Ko izprašam celotno dvorano, vam povem, koliko je bonbonov v vrču in hkrati vpričo vas izračunam povprečen rezultat vaših ugibanj. Izkaže se, da je sedaj povprečni rezultat vaših ugibanj bistveno slabši, kot je bil tisti, kjer ste ugibali sami.
Kaj mislite, kateri del raziskave je analogija za borzne trge? Prvi, kjer sami opravite svoje delo, ali drugi, kjer slišite, kako so razmišljali drugi, kakšen rezultat so izračunali, kakšno metodo so uporabili itd. Če bi postopek v dvorani ponavljali dovolj časa, bi se sčasoma celotna dvorana zedinila okrog ene same številke, saj smo ljudje ekipna bitja, ki si želimo pripadati. Edinstveni rezultat, okrog katerega bi se zedinili, ne bi bil tisti, ki bi bil najbolj pravilen, ampak tisti, kjer bi določeni močni, karizmatični posamezniki menili, da je pravi.
Dejstvo je, da je borzni trg bolj podoben glasovanju v veliki dvorani kot pa ugibanju o številu bonbonov v tišini in z dovolj časa. Če se tega zavedate in sedaj nimate razloga, da se ne, potem imate kot investitor na voljo samo dve možnosti. Lahko zavzamete t.i. pasivni pristop pri investiranju in si rečete, da se boste podredili skupini in investirali kot vsi ostali. To pomeni, da za investiranje izberete pasivno upravljane kotirajoče indeksne sklade (ETF-ji). Ta način vam bo prihranil ogromno časa, rezultati pa bodo povprečni. Lahko malce slabši, ampak nikoli nadpovprečni. Verjamem, da je za večino povprečnih vlagateljev to najboljši pristop. Celo velika večina najboljših svetovno znanih investitorjev ga priporoča za male vlagatelje.
Lahko pa se v tišini zaprete v pisarno, opravite intelektualno delo in sami določite število bonbonov v vrču. Ta način je aktiven in zahteva vložek časa, energije, znanja in izkušenj. Lahko boste dosegli rezultat, ki bo slabši od prvega načina, lahko pa rezultat, ki bo bistveno boljši. Več kot boste imeli poizkusov, boljši bi morali postati. Pri tem načinu boste sami poskušali ugotoviti vrednost podjetja (delnice) in potem boste kupovali samo taka podjetja (delnice), ki bodo glede na vašo analizo poceni. Opisani način vam mora predstavljati osebni ali poklicni izziv, da sploh vztrajate, ampak na dolgi rok preverjeno deluje. Dokaz so investitorji kot so Warren Bufffett, Charlie Munger, Benjamin Graham, Joel Greenblatt, Seth Klarman, profesor Aswath Damodaran in Howard Marks. Način zahteva potrpljenje in posebno miselno naravnanost, zato ni primeren za povprečnega investitorja oz. bolje rečeno, je primeren, ampak večina investitorjev se ga izogiba. Zato pa tudi deluje.
Mislim, da je Warren Buffett vse povedal s tem, ko je dejal, da so borzni trgi na kratek rok kot glasovalni stroji, kjer se pokaže volja investitorjev z vsemi prednostmi in slabostmi ljudi. Vendar pa na dolgi rok borzni trgi pokažejo pravo vrednost posamezne naložbe. Naloga aktivnega investitorja je, da v časih evforije ne podleže množici, v času depresije pa veselo kupuje. Če je investitor dobro opravil svoje delo, ga bo borza nekoč v prihodnosti nagradila s tem, da bo cena naložbe tam, kjer mora biti.
Borzni trgi so zanimive “živali”, saj nam dnevno nastavljajo ogledalo o tem, kaj si množica misli o določeni naložbi. Nekateri to dobro prenesejo, drugim pa te informacije povzročajo preveč stresa. Nekateri menimo, da nam dnevno, tedensko ali celo mesečno spremljanje gibanja borznih cen ne prinese nič dobrega, večina preostalega sveta pa se z nami ne strinja. Zakaj to vemo? Zato, ker se je povprečna doba držanja posameznih delnic v zadnjih petdesetih letih občutno skrajšala in ker dnevno dobivamo vprašanja, zakaj je šla neka delnica včeraj za tri odstotke dol ali gor. Da ne omenjam vseh spletnih borznih posrednikov, ki vam informacije servirajo na vse vaše elektronske naprave 24 ur na dan.
Da pa ne bom samo kritičen, imajo borzni trgi tudi eno zelo dobro lastnost. Omogočajo namreč likvidnost in odkrivanje prave cene naložbe. Ne vedno in le redko povsem pošteno, ampak v povprečju pa precej dobro. Uporabljajte jih v ta namen takrat, ko morate naložbo nujno prodati, v vsem preostalem času pa lahko dogajanje na borzi mirno ignorirate.
