Tvegajte manj, da bi lahko tvegali več

Zadnja finančna kriza ni zamajala le trgov, ampak tudi zaupanje vlagateljev v vzdržnost finančnih in donosnost kapitalskih trgov. Trgi so po silovitem padcu, ki se je začel v letu 2008, sicer po marcu leta 2009 postregli z enim najbolj donosnih obdobij v zgodovini kapitalskih trgov, a je zaupanje ljudi ostalo skrhano. Izgube naložbenih portfeljev so v različnih delih sveta bile in ostajajo v sorazmerju z njihovo posledico, upadom zaupanja v finančni sistem. Med obema pojmoma obstaja močna povezava. Vprašanje je, zakaj so bile razlike v izgubah v različnih delih sveta tako različne. Ključni razlog je v tem, da ljudje širom sveta različno dojemajo tveganje naložb in se temu primerno odločajo za »stave« na kapitalskih trgih. Kot že dostikrat, smo tudi na tem področju Slovenci razred zase.

Tvegajte več in tvegajte manj

Slovenci pogosto velik del privarčevanih sredstev položimo na bančne depozite. Iz tega vidika smo izrazito konzervativen narod, podobni Nemcem. Po drugi strani pa prevelik del sredstev, ki ga namenimo naložbam, investiramo v previsoko tvegane naložbe.  Povprečen slovenski vlagatelj namreč delniškim vzajemnim skladom namenja več kot polovico sredstev, ki jih ima vložene v vzajemne sklade. Slabo tretjino ima vloženo v mešane vzajemne sklade, v obvezniških pa ima le nekaj odstotkov vseh sredstev, namenjenih vlaganju v vzajemne sklade. Medtem je razmerje naložbenih razredov v ostalih, predvsem zahodnih evropskih državah bistveno bolj umirjeno: razmerje med delniškimi, mešanimi in obvezniškimi skladi je zelo podobno. V letih po krizi so se posledice teh nesorazmerij vidno odrazile v stanju slovenskega gospodarstva in domačih gospodinjstev. Slovenski vlagatelji so v času krize zaradi neustreznih razmerij med naložbenimi razredi oz. previsoko tveganimi naložbami izgubili neprimerno več kot vlagatelji na bolj razvitih zahodnih trgih. Slovenci, glede na zahodne standarde, konzervativno držimo velik delež denarja v bankah, po drugi strani pa na kapitalskih trgih tvegamo bistveno preveč. Takšno stanje jasno nakazuje na dejstvo, da bo za boljše življenje nujno potrebno spremeniti varčevalne in naložbene navade. Posledice obstoječih nesorazmerij so namreč bistveno večje, kot si večina ljudi to lahko zamisli.

Če ne morete povečati prihodkov, znižajte stroške

V času, ko plače ostajajo na istih nivojih, potrošniki ob upoštevanju inflacije izgubljajo na kupni moči. Pogosto je predvsem v kriznih časih težko povečati prihodke. Ljudje nato pogosto zapadejo v apatijo, namesto da bi ostali proaktivni. Če se življenje draži, plače pa ostajajo na isti ravni, imate sledečo možnost: če ne morete zvišati prihodkov, potem znižajte stroške. Vodite natančen pregled vseh izdatkov ter jih razvrstite v skupine od življenjsko nujnih do luksuznih oz. pogrešljivih. Presenečeni boste, ko boste ugotovili, da lahko pogosto vaše mesečne izdatke znižate za vsaj 10 ali 20 odstotkov. Kar je enako, kot če bi za isti odstotek zvišali prihodke. Naslednji problem večine je prepogosto zadolževanje, ko potrošnik za želeno dobrino nima privarčevanih sredstev. V želji po zadovoljitvi specifične potrebe se zato zadolži pri banki in plačuje obresti na izposojen denar. Kar je velika razlika od primera, ko bi potrošnik v času, v katerem bi sicer odplačeval posojilo banki, denar varčeval in zato prejemal »obresti«. Razlika je v tem, da v primeru zadolžitve dobrino pridobi takoj, a jo odplačuje dlje, kot če bi zanjo varčeval, saj v prvem primeru plačuje banki obresti in se hkrati odreka pozitivnemu donosu sredstev, ki bi jih lahko namenjal varčevanju.

Z banke previdno na kapitalske trge

V kolikor se strinjamo z definicijo varčevalne kulture, po kateri gre za prisotno miselno naravnanost populacije k varčevanju kot nizko tveganem ohranjanju kapitala/sredstev  predvsem na bančnih depozitih, lahko rečemo, da imamo Slovenci izredno razvito varčevalno kulturo. Problem predstavlja potreba po sozvočju varčevalne in naložbene kulture, saj morata biti obe usklajeni v za vsakega posameznika ustreznih razmerjih.  Povprečen Slovenec bi moral del prihrankov prenesti z bančnega računa na kapitalske trge, a le ob predpostavki, da pri tem poskrbi za uravnoteženo in razpršeno naložbo, ki pa ne presega njegove zmožnosti sprejemanja tveganja. Prepogosto se dogaja, da se vlagatelji pri zasledovanju visokih donosov izpostavijo previsokem tveganju naložbe. Kar pod psihičnim pritiskom trga posledično pripelje do prehitrih in neracionalnih prodaj, ko vrednosti padajo in na drugi strani vnovičnega kupovanja, ko se vrednosti gibljejo že bistveno višje. Na ta način pogosto vlagatelji prehitro prodajajo po nizkih cenah in prepozno kupujejo po višjih cenah. Seveda gre za povsem zdravorazumski nasvet, ki se takole na papirju zdi samoumeven. Povsem drugače pa je v praksi, ko imajo vlagatelji občutek, da izgubljajo nadzor in izgubljajo denar. Denar pa dejansko izgubijo šele takrat, ko naložbo prodajo. V primeru padanja tečajev tako vlagatelj, ki ohrani mirno kri, prihrani denar.

»Zakaj ne bi sosedov paradni konj vlekel tudi naše kočije?«

Mnoge slovenske vlagatelje je v preteklih letih zaznamovala naložbena zgodba balkanskih trgov, ki pa ni imel srečnega konca. V kolikor bi se vlagatelji držali pravila, da takšnim obrobnim trgom pri investiranju v vzajemne sklade ne namenijo večine vloženih sredstev, bi bile njihove izgube ob prodaji neprimerno nižje. Nekateri, in ni jih bilo tako malo, so v to zgodbo verjeli do te mere, da so najemali bančna posojila ali pa posojila z večkratnim vzvodom in pri tem zastavljali lastno premoženje. Nepoznavanje ali neupoštevanje osnovnih naložbenih pravil ima lahko resne in dolgoročne posledice, na katere vlagatelji v želji po visokih dobičkih prepogosto pozabijo. Zato nasveti v medijih, ki vas opozarjajo, da se pred sprejemanjem naložbenih odločitev posvetujete z naložbenim svetovalcem, niso izključno PR-ovski, ampak jih lahko razumete kot dobronamerni nasvet. V večini primerov so takšni nasveti brezplačni, lahko pa vam privarčujejo veliko denarja ali pa veliko (ne)prespanih noči.

Čigava krivda je vse skupaj?

Pogosto vlagatelji niso pripravljeni sprejeti svojega dela odgovornosti za nastale izgube ali nedoseganje zastavljenih ciljev. Rezervnega krivca ponavadi odigrajo upravljavci, trgi in mediji, nepriznavanje lastnega dela krivde pogosto pelje v vdanost v usodo.  Vlagatelji se bodo morali naučiti sprejemati odgovornost za svoje odločitve in začeti upoštevati nekaj osnovnih pravil. Naštejmo jih. Postavite si jasne in dosegljive cilje. Izogibajte se previsokemu tveganju. Razpršite svoje naložbe. Spremljajte svoje naložbe, a se psihološko distancirajte od nje. Poiščite naložbenega svetovalca, kateremu zaupate. Vlagajte dolgoročno in izkoriščajte zakonske možnosti in možne davčne ugodnosti. Na koncu si boste hvaležni.

V primeru dodatnih vprašanj pišite na [email protected].