Začela se je nova runda trgovinskega spopada med Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Ameriški predsednik Biden je s svojo administracijo za prihajajoča leta kot ukrep za zaščito ameriške industrije potrdil občutno zvišanje carinskih dajatev za izdelke, uvožene s Kitajske.
Carine se dvigujejo vsepovsod: višje bodo na surovine, na primer jeklo in aluminij (z 0-7,5 % na 25 %), polprevodnike (prej 25%, v prihodnje 50 %), medicinske pripomočke (s 7,5 % na 25 %), baterije – litij-ionske (s 7,5 % na 25 %) … Pri izdelkih za fotovoltaiko se bodo že letos podvojile (s 25 % na 50 %).
Carina na kitajska električna vozila je bila doslej v ZDA 25 %. Po novem bo kar 100 %.
Uradno si Bidnova administracija s temi ukrepi prizadeva za zaščito strateških gospodarskih panog v ZDA in jo ščiti pred tujimi »nizkocenovci«. Zmanjšati si želi odvisnost od kitajskih surovin in izdelkov, še posebej na področjih trajnostne energije, visoke tehnologije in mobilnosti. Z omejevanjem uvoza s Kitajske merijo ZDA na zmanjšanje trgovinskega primanjkljaja, ki postaja resna utež v meddržavnih odnosih. Še en pomemben cilj je tudi Bidnova želja, ne le ohraniti delovna mesta v ZDA, temveč njihovo število še povečati.
Pri ničemer od naštetega ne gre za dogodke, ki bi se zgodili čez noč in čas sprememb ni naključen. Svojo vlogo igra nedvomno politika.
Smo v volilnem letu, Joe Biden pa se v njem sooča s svojim klasično hrupnim izzivalcem Donaldom Trumpom. Ta je že v preteklosti glasno grozil Kitajski in obljubljal »zaščito« domačega gospodarstva in utrditev nacionalne varnosti. Biden kot aktualni predsednik mora tu pokazati vsaj nekaj podobnih kart, če želi računati na volivce, ki so dovzetni za take predvolilne teme.
Kakšne bodo posledice novih ameriških carin?
Obetajo se dinamični časi. Ne le kritiki, ampak tudi številni »trezni« analitiki, ki poskušajo objektivno oceniti učinke ukrepov, opozarjajo, da ob prej naštetih želenih pozitivnih rezultatih za ameriško gospodarstvo vse ne bo nujno rožnato.
Največ tistih, ki vidijo v ukrepih izzive, opozarja, da se bodo verjetno kar občutno zvišale izdelkov za končne kupce. Polprevodniki so v vrsti elektronskih naprav, posebna zgodba so avtomobili in solarni paneli. Pri teh se zna zgoditi, da se bo posledično upočasnila hitrost pri uvajanju čiste energije v ZDA (na podoben izziv so pri omembi višjih dajatev že opozarjali tudi nekateri ekonomisti in politiki pri nas v EU). Računica je preprosta: izdelki za fotovoltaiko, ki vsebujejo kitajske dele, bi bili pri višji ceni manj privlačni za ameriški trg, tudi če ne bi bili v celoti narejeni v Aziji in bi bili (vsaj uradno) ameriški produkt. Tu se lahko ZDA ujamejo v past, opozarjajo te dni bolj pesimistično nastrojeni komentatorji. Kako naj dosega visoke trajnostne cilje, če zanje ne bo imela ustreznih produktov ali pa bodo ti predragi?
Kako bodo odgovorili Kitajci?
Pregovor pravi, da ima vsaka palica dva konca. Medtem ko je Biden v Beli hiši podpisoval nove carinske odloke in napovedoval pozitivne učinke za sodržavljane, na Kitajskem seveda niso brezbrižno posedali. Realno je, da bo tudi Kitajska kmalu odgovorila s svojimi višjimi carinami. Še posebej v kmetijskem sektorju lahko to močno vpliva na ameriški izvoz, posledično pa tudi na poslovanje družb v tem segmentu in na trg delovne sile v ZDA. Prav tako pričakovani povračilni ukrepi zagotovo ne bodo prav blagodejno vplivali na medsebojne odnose dveh tako pomembnih držav.
Kaj se bo zgodilo v Evropi?
Danes je svetovno gospodarstvo tako prepleteno, da vsak korak, kot je dvig carin, ne vpliva le na vpletene države, ampak tudi na druge trge. O tem, kako v prihodnje regulirati odnose med EU in Kitajsko, se mnenja na Stari celini krešejo že lep čas. Izzivov na tej »liniji« ni malo in zato bo treba zelo podrobno spremljati nadaljnje spremembe. Bomo na krajši rok morda dobili v Evropo (še) več poceni kitajskih izdelkov, ki jih tamkajšnji proizvajalci ne bodo mogli več toliko prodati v ZDA in bodo imeli presežke v skladiščih? Se bomo potem odzvali z lastnimi višjimi carinami? Se bodo spremenile proizvodne verige, se bodo izdelki in surovine iskali drugje? Koliko virov bo Zahod namesto na Kitajskem iskal v jugovzhodni Aziji, morda tudi v Latinski Ameriki? In, kar tudi ni nepomembno: kako se bodo spremenili odnosi med gospodarskimi in političnimi velesilami?
