Slovenska industrija vzajemnih skladov je v svetovnem merilu zelo mlada. Kljub temu je v dobrih dveh desetletjih obstoja doživela veliko – od raznih afer in ene največjih finančnih kriz, do največje rasti delniških trgov v zgodovini.
Iz nič do treh milijard evrov v 16 letih
V razvitih državah vzajemni skladi niso nič novega - omemba prvega vzajemnega sklada sega v leto 1774 na Nizozemskem. Najstarejši še aktivni vzajemni sklad (MFS Massachusetts Investors) je letos dopolnil 80 let. V Sloveniji pa ima trg vzajemnih skladov precej kratko zgodovino. Prvi vzajemni sklad KD Galileo se je na slovenskem trgu pojavil v začetku leta 1992. Temu so sledili tudi drugi. Razvoj je slonel na procesih privatizacije, saj so investicijski skladi zakonsko definicijo doživeli kot subjekt privatizacije v Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (1992), medtem ko je natančne pogoje in načine delovanja skladov dokončno definiral ZISDU (Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje) leta 1994. Namen ZISDU je bil predvsem spodbuditi razvoj kapitalskega trga in oblikovati pooblaščene investicijske družbe kot udeleženke v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij. Ob spremembi zakonodaje leta 1995, po kateri so morali vsi vzajemci preiti v upravljanje družb za upravljanje, je slovenski trg premogel 13 vzajemnih skladov. Na tej točki so borzne hiše prenehale z upravljanjem vzajemnih skladov, dejavnost je prešla izključno v domeno družb za upravljanje.
Vzajemni skladi so se že v prvih letih delovanja izkazali za pomembnega igralca na lokalnem borznem trgu. Služili so tudi kot dobra alternativa za varčevanje, saj so bili donosi v tem obdobju nadpovprečni. Kljub temu je bila rast sredstev v upravljanju in števila vlagateljev zanemarljiva. Razlogi za to so različni, najpomembnejše pa gre iskati v sprejetju ZISDU-ja ter aferi Dadas, ki je na borzi povzročila svojevrstno krizo. Ta je med drugim vplivala na to, da se število vzajemnih skladov na slovenskem trgu ni bistveno spremenilo vse do leta 2004. Skupna višina sredstev v upravljanju domačih vzajemnih skladih je šele leta 2001 prvič presegla mejo 50 milijonov evrov; in je konec leta 2001 znašala 61 milijonov evrov (preračunano po tečaju 1 € = 239,64 SIT), kar je zanemarljivo, glede na to, da je bilo v slovenskih bankah takrat investiranih 7,3 milijarde evrov. Do konca leta 2007 je višina sredstev v upravljanju dosegla rekordnih 2,9 milijarde evrov. Skupno število vlagateljev se je konec leta 2007 povečalo na 321.627. Kar ni malo, glede na to, da je bil mejnik 10.000 vlagateljev presežen šele v letu 2000.
Nadpovprečno veliko zanimanja so vlagatelji v predkriznem obdobju pokazali za balkanske sklade. Ti so konstantno beležili visoke donose, brez omembe vrednih padcev. To je med domačimi vlagatelji vplivalo na rast apetita po tveganju. Tako še danes, sredstva vzajemnih skladov, investirana v delnicah, predstavljajo približno 73 odstotkov vseh investiranih sredstev. Ta delež je dosegel vrhunec leta 2007, ko je znašal dobrih 77 odstotkov.
Kriza 2008 in zamujena priložnost
Prvi pravi šok za vlagatelje je prišel septembra leta 2008 s propadom družbe Lehman Brothers, ki simbolizira začetek največje gospodarske krize od Velike depresije 30-ih let prejšnjega stoletja. Po bankrotu se je pričel strm padec vrednosti ameriških delnic, katerim so sledili vsi svetovni delniški trgi. S takratne vrednosti 11.388,44 točke je indeks Dow Jones Industrial Average (DJIA) strmoglavil vse do vrednosti 6.626,93 točke, ki je bila dosežena 2. marca 2009, in ki predstavlja absolutno dno pretekle krize. Kriza se je hitro preselila v Evropo, nedotaknjeni niso ostali niti hitro rastoči trgi. S tečaji je strmoglavilo tudi zaupanje vlagateljev.
Domači vlagatelji so v času krize zaradi neustreznih razmerij med naložbenimi razredi oz. previsoko tveganimi naložbami izgubili neprimerno več kot vlagatelji na razvitih zahodnih trgih. Kar nas privede do paradoksa, ki dokazuje nizko stopnjo finančne kulture. Slovenski vlagatelji, glede na zahodne standarde, konzervativno držimo velik delež investiranih sredstev v bankah, po drugi strani pa na kapitalskih trgih tvegamo bistveno preveč. Kot omenjeno, so domači vlagatelji v letih pred krizo (pre)veliko pozornosti namenjali skladom, ki so sredstva investirali v Sloveniji ter na Balkanu. Želja po nadpovprečnih donosih se je hitro spremenila v strah pred izgubo sredstev, in to je posledično dodatno poglobilo krizo na trgih bivše Jugoslavije, saj so vlagatelji začeli množično izplačevati investirana sredstva. Če je povprečen delniški sklad v desetmesečnem obdobju padanja tečajev izgubil približno 40 odstotkov sredstev, so skladi, ki so sredstva investirali na trge bivše Jugoslavije, izgubili okoli 65 odstotkov svoje vrednosti.
Mediji in mnogi finančni komentatorji so med krizo napovedovali razne scenarije sodnega dne. Kriza je resda dodobra pretresla trge in svetovno gospodarstvo, a so trgi od dna v marcu 2009 do danes uprizorili eno največjih rasti delniških trgov v zgodovini. Šest let po stečaju Lehman Brothers vrednost DJIA znaša 16.544 točk. A medijska vojna je terjala svoj davek - če ne upoštevamo preoblikovanja ID-ov, so vzajemci prvi priliv vlagateljev po finančni krizi zabeležili šele junija letos.
Povrnitev zaupanja
Kar pet let od začetka finančne krize je bilo potrebnih, da so vlagatelji ponovno pridobili zaupanje v finančno industrijo in posledično ponovno začeli varčevati v vzajemnih skladih. Tako so junija letos vzajemci prvič po koncu finančne krize beležili rast skupnega števila vlagateljev. Tudi denarni tok je letos pozitiven. Gledano v odstotkih, so največjo rast števila vlagateljev beležile bolj varne oblike vzajemcev, torej denarni in obvezniški skladi. V kolikor ne upoštevamo preoblikovanja ID-ov v vzajemce ter posledično višjega števila vlagateljev v delniških skladih, so ti od začetka krize izgubili nekaj deset tisoč vlagateljev, kar pomeni dobrih 10 odstotkov vseh vlagateljev. Na drugi strani so obvezniški skladi od začetka krize (september 2008) povečali število vlagateljev za dobrih 2.000 tisoč oz. za več kot 25 odstotkov. Še bolj izrazita rast je opazna pri denarnih skladih, kjer se je število vlagateljev povečalo za 604 oz. dobrih 30 odstotkov; sredstva v upravljanju pa so se več kot podvojila.
Kljub temu, domača industrija ostaja na repu EU, saj višina sredstev na prebivalca znaša skromnih 5.025 EUR (ATVP, avgust 2014), medtem ko v razvitih državah EU dosega 20.000 EUR in več.
Na prvi pogled se zdi, da so se vlagatelji iz krize nekaj naučili. Ampak pri pregledu deleža delniških naložb v vzajemnih skladih opazimo, da je višina le teh ponovno dosega že 73 odstotkov vseh investiranih sredstev. Za primerjavo, na vrhuncu (decembra 2007) je delež delniških naložb predstavljal 77 odstotkov vseh investiranih sredstev, medtem ko ima povprečen evropski vlagatelj v delnicah investiranih približno 30 odstotkov vseh sredstev. Razloge za rast apetita po tveganju gre znova iskati predvsem v rasti tečajev delnic na ljubljanski borzi. Vendar je danes, za razliko od let pred krizo, rast tečajev podprta z realnimi podatki in pričakovanji. In vse kaže na to, da prostor za rast še ostaja. Delnice podjetji na ljubljanski borzi, še do nedavno v primežu političnih spletk, ne-izvedenih strukturnih reform in pod vprašajem morebitne finančne pomoči s strani evropskih partnerjev, so se vendarle obrnile v trend, ki je globalno na trgih prisoten že od pomladi leta 2009. Kljub temu pa je potrebna previdnost z investiranjem na nizko likvidnih trgih. V delnicah mejnih trgov je priporočljivo držati do 15 odstotkov vseh sredstev; kratkoročno se lahko ta odstotek tudi zviša.
Graf: Povprečna struktura portfelja po tipih skladov konec leta 2013. Evropski vlagatelj na levi, slovenski vlagatelj na desni.
Vir: ATVP, Lipper
Kako naprej?
Najpogosteje zastavljeno vprašanje, ki ga postavljajo stranke, je seveda, kaj se bo na borznih trgih dogajalo v prihodnje. Kar zadeva slovensko borzo, so napovedi pozitivne. Za vlagatelje, ki imajo sredstva investirana v Sloveniji, je privatizacija nedvomno pozitivna. Tokratni val privatizacije je prinesel t.i. price discovery (odkritje poštene vrednosti) za podjetja, ki so del privatizacije. Vzorčen primer odkrivanja cen sta vsekakor izjemno transparentno vodena privatizacijska postopka družb Letrika in Aerodrom Ljubljana, ko se je v času procesa vrednost potrojila oziroma početverila. Za nadaljevanje rasti tečajev na Ljubljanski borzi ter posledično večje zanimanje med tujimi vlagatelji, sta ključna predvsem dva dejavnika: nadaljevanje privatizacije ter izpeljava ključnih reform, s katerimi bomo uredili javne finance. Privatizacija se bo postopoma odvila tudi na širšem območju Zahodnega Balkana. Ravno zaradi tega, naložbe v delnice iz te regije priporočamo dolgoročnim vlagateljem, ampak največ do višine 15% celotnega portfelja.
Logika investiranja v vzajemne sklade ostaja nespremenjena. Gre za finančni produkt, namenjen dolgoročnemu varčevanju, kjer osnovo portfelja predstavljajo globalni skladi. V Sloveniji se je v obdobju krize pojavilo precej prevarantskih ponudnikov finančnih produktov kot Finanzas Forex, Luxuris, xy Gold, ki ponujajo nadpovprečne donosnosti, kar je tradicionalne ponudnike fin. produktov potisnilo v ozadje. Po žalostnem razpletu teh zgodb, kjer so vlagatelji že izgubili desetine mio evrov, klasične oblike varčevanja ponovno prihajajo v ospredje. Zlato pravilo o pričakovanih letnih donosnostih ostaja nespremenjeno: v banki 3%, v skladih zgodovinsko 6-8%. Kdor vam obljublja več, vas zavaja! Preverite vašega finančnega svetovalca in zaupajte le najboljšim!
