Zakaj Slovenija nikoli ne bo imela svojega Steva Jobsa?
Daljnega leta 1976 so Steve Jobs, Steve Wozniak in Ronald Wayne ustanovili danes vsem dobro znano podjetje Apple in hitro revolucionalizirali trg osebnih računalnikov. Osem let po ustanovitvi so na tržišče poslali prvi osebni računalnik Macintosh (Mac) in dosegli izjemen komercialni uspeh. Vmes so se pota mladih genijev razšla, pa tudi na konkurenco se niso dobro pripravili. Leta 1990 je začel Applov tržni delež strmo upadati. Zlasti zaradi Microsofta in IBM-a; Applova glavna napaka naj bi bila zamujena priložnost za izdajo licenc lastnega operacijskega sistema tudi za druge proizvajalce strojne opreme. Da bi si povrnili izgubljeni del trga, so leta 1995 zagnali program Macintosh clone, a finančno stanje se ni izboljšalo in dve leti pozneje so program ukinili. Na srečo se je nato vrnil Jobs. In pričel z radikalnimi ukrepi; zahvaljujoč njim pa smo dobili računalnik iMac in vrsto drugih »i« produktov. A dejstvu, da je bilo leta 1997 podjetje Apple pred stečajem, se ne moremo izogniti.
Zdaj pa: če bi Apple domoval v Sloveniji in bi se zaradi težkega stanja na svetovnem gospodarskem tržišču znašel v škripcih, bi bilo smiselneje zapreti podjetje še pred stečajem, kot pa tvegati reševanje, ki morda niti ne bi prineslo uspeha. Zakaj?
Izvoljenci ljudstva, poslanci, so svoj mandat tokrat resda predčasno končali, a so kljub temu imeli dovolj časa, da so tik pred zdajci sprejeli nekaj predlogov zakonov, ki jih najbrž ne bi potrdili niti v Butalah.
Tokrat govorimo o sprejetem predlogu zakona, ki je dopolnil Zakon o gospodarskih družbah. Ta družbenikom in vodjem podjetij, ki so končala v stečaju, za deset let prepoveduje vodenje ali solastništvo v drugih podjetjih. Da se slučajno ja kdo ne bi izognil božji šibi s Šubičeve 4, enaka kazen doleti tudi tiste, ki so sicer že prenehali voditi podjetje, a je to v roku naslednjih dveh let kljub temu odšlo v stečaj. Čemu tako paranoidno stališče, ni znano. Znano pa je, da dve leti povsem zadoščata za uničenje podjetja. En mesec bi zadoščal za uničenje podjetja. Če se zgodi kaj takega ... je še vedno kriv nekdo, ki je podjetje vodil pred dvema letoma?
Predstavljajte si, da se nesrečni Jobs znajde v takšnih razmerah? Pred tako hudo dilemo? Zapreti podjetje ali tvegati stečaj, zaradi katerega naslednjih deset let ni bi mogel opravljati svojega poslanstva? Morda bi lahko delal kaj drugega? Pakiral iMace v kartonaste škatle, nekje na Kitajskem? Predstavljajte si, da bo človek, čigar podjetje je zašlo v stečaj, v bodoče opravljal le še dela – če bo delo sploh dobil! – pri katerih morda ne bo mogel razvijati talenta, in ki mu ne bodo omogočala niti trohice odločanja.
In to deset ali še več let? Da, lahko tudi krepko več. Prepoved opravljanja vodstvenih funkcij se sproži takoj ob začetku stečajnega postopka, od konca stečajnega postopka pa se nadaljuje še z obdobjem desetih let. Vemo, da so stečajni postopki različni od primera do primera, zato kazen ni fiksna. Stečaj Elana se je začel že leta 1990, končal pa se je leta 2010. 20 let, torej.
Večina poslancev, ki je omenjeni predlog podprla, nima nikakršnih izkušenj v gospodarstvu. Je Melita Župevc, bivša poslanka SD in zdaj podpornica Zorana Jankovića, vodila kakšno podjetje? Ne, pred mandatom poslanke je bila novinarka in predstavnica za odnose z javnostmi. Kaj pa Anton Anderlič iz LDS? Ima izkušnje v gospodarstvu? Ne, on je politični kader, od nekdaj prisesan na državne jasli. Nekaj drobnih delovnih izkušenj, ki si jih je ob koncu osemdesetih let nabiral kot strojni tehnik v Litostroju, ni dovolj. Vsak poslanski glas bi lahko secirali, a škoda časa za neumnosti. »Le čevlje sodi naj Kopitar,« bi se najbrž ponorčeval celo poet France Prešeren; in da ne bo pomote, od poslancev nihče ne pričakuje bogsigavedi česa, toda, glede na to, da imajo ti ljudje v rokah škarje in platno, je res preveč, če računamo vsaj na kapljico zdrave pameti?
»Stečaj ni anomalija, ampak eden od normalnih načinov, da podjetje umre, kar se prej ali slej zgodi vsem, večini se to zgodi celo prej kot v petih letih; kaznovati normalno in pričakovano, pa je noro,« je na družabnem omrežju Google + zapisal spletni razvijalec Marko Samastur. Le kaj je tu tako težko dojeti? To pa še ni vse. Sporni zakon predvideva, da si kriv in moraš dokazati svojo nedolžnost. Čeprav, kot vemo, ustava narekuje, da je vsakdo nedolžen, dokler se mu ne dokaže krivda. In ne propadejo vsa podjetja zaradi slabega direktorja ali nevestnega lastnika. Niso vsi ljudje v tej državi kloni Hilde Tovšak, Ivana Zidarja, Boška Šrota, Igorja Bavčarja, Bineta Kordeža, Zdenka Pavčka in njim podobnih pojav. Številna podjetja morajo v stečaj zaradi drugih okoliščin.
Kako naj, recimo, preživi manjše podjetje, ki je bilo finančno odvisno izključno od sodelovanja z večjim podjetjem, slednje pa se je sedaj, v času krize, nenadoma odločilo za prekinitev dela z manjšim podjetjem zaradi varčevanja?
Po podatkih AJPES-a je bilo v prvem polletju letošnjega leta v gospodarskih družbah začetih 290 stečajnih postopkov. Četudi bi vsako podjetje imelo le enega direktorja, ki je hkrati tudi lastnik, je to še vedno 290 ljudi. Zadnja evidenca republiškega zavoda za zaposlovanje kaže, da je v Sloveniji ta hip kar 110.905 iskalcev zaposlitve. Si jih želite še več?
»Kdo bo vodil podjetja v težavah oz. kako lahko ta pritegnejo sposobne rešitelje, če obstaja tako stroga kazen za neuspeh? Kako bo povečano tveganje vplivalo na pogodbe managerjev, skratka, koliko višje bodo zaradi njega? Večina nas verjetno ni primernih za vodenje podjetja; a je dokaz v obliki stečaja dovolj dober razlog proti temu, da bi lahko bili samo solastniki in investitorji drugih?« so še vprašanja, ki jih je na Google + zastavil Samastur. Lahko poslanci, ki so podprli zakon – in v prvem glasovanju ga niso podprli le štirje: Matevž Frangež in Dejan Levanič (oba iz SD) ter Vili Rezman in Franc Žnidaršič (oba iz skupine nepovezanih poslancev), v drugem pa so se jim pridružili še Zmago Jelinčič, Miran Györek in Silven Majhenič (vsi iz SNS) ter Silva Črnugelj (iz SD) –, odgovorijo na zastavljena vprašanja? Če tega ne znajo, bi morali sami razmisliti o odhodu v stečaj. Vsaj za deset let. Ne pa da se večina teh inteligenčno insolventnih že suče naokoli, saj so predčasne državnozborske volitve pred vrati.
Še to: glede na to, da na konkretnih primerih vidimo, kako zanič lastnik je država (poglejte si, denimo, stanje Adrie Airways!), se utemeljeno postavlja vprašanje: bo država zdaj, po novem zakonu, sploh še lahko kje lastnik?
Seveda država, kot lastnica, takšnemu zastraševanju ni podvržena, vodstvo v podjetju pa je, čeprav se zakon tukaj zaplete v paradoks, saj vemo, da so tudi lastniki pogosto odgovorni za potop podjetja, ne le vodstvo, ki deluje pod taktirko lastnikov. Hkrati dobro vemo, da je preganjanje gospodarskega kriminala v Sloveniji oteženo, ker se za številnimi podjetji skrivajo slamnati lastniki. Ti so pogosto tako skriti, da je njihov obstoj praktično nemogoče dokazati, špekulacije pa v uradnih postopkih ne pomenijo nič. In zaradi omenjenega zakona bi se lahko slamnato lastništvo še bolj razpaslo, saj se ga bodo posluževali tisti, ki jim bo normalno lastništvo po tem zakonu onemogočeno. Pričakujemo lahko porast slamnatih direktorjev, tudi iz tujine. Tokrat upravičeno, že nekako gverilsko. Kaj pa drugega preostane tistim, ki jih bo država krivično ožigosala za zločince in jim odvzela možnost nadaljnega dela?
Čemu vsi programi in ukrepi za spodbujanje podjetništva? Kdo si bo še upal v gospodarstvo, brez strahu pred obglavljenjem? Kdo si bo v takšnih razmerah sploh še drznil priti na trg s kakšno inovativno in nepreizkušeno idejo? Še Jobs verjetno ne bi ...
