Akutnih problemov, ki jih povzroča še ena superiorna pogruntavščina sedanje oblasti, je kar nekaj.
Janez je lastnik in direktor majhnega podjetja, ki se ukvarja z računalniškim inženiringom. Podjetje zaposluje 15 ljudi in doslej je, kljub kriznim časom, poslovalo solidno, brez izgube. Nato pa je država v začetku letošnjega leta uvedla obvezni pobot, s katerim naj bi, kot so trdili nekateri birokrati ministrstva za finance, poskušala urediti plačilno nedisciplino. Od trenutka, ko je zakon vstopil v veljavo, Janezovo podjetje, ki je prej uspešno vijugalo v labirintu financ, mesečno komajda zbere dovolj denarja za plače, kaj šele za druge obveznosti. Akutnih problemov, ki jih povzroča še ena superiorna pogruntavščina sedanje oblasti, je kar nekaj.
Torej, prvič: nesorazmerna porazdelitev sredstev. V dosedanjih pobotih so se pobotali le najbolj povezani dobavitelji, katerih rok plačila še zdaleč ni dosegel tolikšne zapadlosti kot pri nekaterih drugih partnerjih. Skratka, večje ko je podjetje, več ima partnerjev. To pomeni, da je vključeno v več finančnih verig in ima večje možnosti za pobot. Če je podjetje manjše, ima manj partnerjev in malo povezav. Tako so možnosti majhnega podjetja za pobot zelo majhne. Zaradi neprimerne porazdelitve se dogaja, da se neko podjetje konstantno pobota le z določenimi dobavitelji, z drugimi pa se ne uspe pobotati niti enkrat. Posledično sledijo grožnje z izvršbami. Janezovo podjetje, ki razvija nove produkte – pridobivanje novih klientov pa je ključno za njihov nadaljnji promet –, je resno ogroženo. Manjši dobavitelji in podizvajalci, ki ne dobijo plačila, bodo verjetno primorani odpovedati sodelovanje.
Drugič: dogaja se, da nekateri večji dolžniki namerno čakajo na pobot, saj jim ta v resnici daje potuho pri zamudah s plačili. Tako Janezovo podjetje ostaja dalj časa brez sredstev. Pred in po pobotu.
Tretjič, kot že omenjeno: zaradi nezagotavljanja sredstev s strani dobaviteljev pred pobotom in kasneje pobotanje z vedno istimi dobavitelji, Janezovemu podjetju grozi pomanjkanje sredstev za plače, potne in ostale stroške. Kar vodi v nezadovoljstvo delavcev, v najhujšem primeru pa tudi izgubo delovne sile in s tem povišanje brezposelnosti, ki je v Sloveniji – da, v tej čuteči socialni državi –, že tako pereč problem. Januarja letos je brezposelnost po podatkih SURS-a znašala natanko 115.132 prebivalcev; največ iz prekmurske regije, glede na maso aktivnega prebivalstva (januarja letos je ta štela 935.998 prebivalcev) pa je to vsekakor katastrofična številka. Mar naj se številnim brezposelnim državljanom sedaj pridružijo tudi zaposleni iz Janezovega podjetja?
On, kot šef podjetja, itak nima nikakršnega vpliva na stanje. Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih je namreč spisan tako, da vodstvo podjetja nima več nikakršnega vpliva na plačila v lastnem podjetju. Mar ni to v nasprotju s 74. členom slovenske ustave, ki zagotavlja svobodno gospodarsko iniciativo?
Kaj če Janez na ustavno sodišče vloži pobudo za presojo ustavnosti obveznega pobota? V »Podjetje in delo iz vsebine« dr. Bojan Zabel piše, da »svobodna gospodarska pobuda ni le factum temveč označba za skupnost pravic gospodarskih subjektov.« Omejevalni ukrepi so po njegovem dopustni, če »poleg varstva javne koristi izpolnjujejo pogoje primernosti, sorazmernosti in trajnosti, če so določni in ne kršijo enakopravnosti subjektov. Izvršilni predpisi ne smejo samostojno določati pravic in obveznosti. Omejevanje je treba ločiti od določanja načina izvrševanja človekovih pravic.« Mar ne kaže, da je obvezni pobot protiustaven, saj krši enakopravnosti subjektov? Da, odprtih je še veliko vprašanj. Če izvršilni predpisi ne smejo samostojno določati pravic in obveznosti, kako lahko potem država v prvi osebi ednine tako grobo posega v avtonomijo zasebnih podjetij? In kako to, da AJPES, ki je pred kratkim predstavil analizo, s katero skuša dokazati, da obvezni pobot ne prinaša škodljivosti za likvidnost podjetij, ne dojame, da razlike v podjetništvu vendarle obstajajo, in da je za marsikoga sprejemljivejše, če se določene obveznosti s strani dolžnikov poravna z zamudami, a gospodarno, ne pa tako kot je sedaj, ko podjetje s sredstvi sploh ne more razpolagati, ker z njimi delno upravlja država: in to negospodarno!
Mar ne kaže, da je obvezni pobot protiustaven, saj krši enakopravnosti subjektov? Da, odprtih je še veliko vprašanj.
Sporno je tudi dejstvo, da obvezni pobot nekaj stane. Država od njega vsakič odvzame promil pobotanega zneska. Praktičen dokaz, da vlada omenjenega zakona ni sprejela iz altruističnih protikriznih vzgibov, kajne? Poleg tega, da je zakon skrajno nekoristen za ekonomijo in njeno likvidnost, pa je hkrati odličen aparat, kako država hitreje in učinkoviteje izterja svoje davčne terjatve, denimo DDV. Namreč, v pobotu imajo terjatve države absolutno prednost. Fino, mar ne?
