Slovenija postaja ravnodušna

V slovenski ustavi piše, da je Slovenija socialna država. Pa tudi, da je pravna. A ker celotna ustava v marsičem deluje kot zapis, ki so ga France Bučar in njegovi kolegi spisali na poti z Oktoberfesta, se nekako razume, da tudi sociala in pravo v realnem življenju delujeta malo drugače od črk na papirju. Toda v osnovi – higienskega minimuma? – zadeva lahko drži: če nekoga umorite, boste zagotovo pristali v zaporu, torej drži, da je država pravna, in ko boste v zaporu, boste solidno živeli na državne stroške – torej drži, da je država socialna. V čem je torej problem?

Da je navedeni primer skrajnost in v njem se, na srečo, znajde bolj malo ljudi. Večina ostalih pa se mora vsakodnevno spopadati s preživetjem. Republiški statistični urad kaže, da je leta 2009 stopnja tveganja revščine obsegala 11,3 %, to pomeni, da je v težkih razmerah živelo kar 223.000 prebivalcev Slovenije. Leta 2010 je stopnja že narasla na 12,7 %, kar pomeni, da je pod pragom revščine živelo 254.000 prebivalcev naše države. Po poročanju včerajšnjega Dela zadnji rezultati Trženjskega monitorja Društva za marketing Slovenije kažejo, da kar »četrtina tistih, ki občutijo recesijo, teh pa je več kot 70 %, meni, da si lahko privoščijo manj.« Pa še Egon Zakrajšek, desna roka Bena Bernankeja, predsednika Ameriške centralne banke (Fed), je v zadnjem času Slovencem že večkrat glasno sporočil: »Vsaj za nekaj časa se bo treba navaditi na nižji standard.«

Človek – četudi se mu morda ni treba spopadati z nikakršnim pomanjkanjem –, hitro dobi občutek, da se bliža nekaj grozečega. A pogled na spletno stran ministrstva za delo, družino in socialne zadeve mu hitro polepša dan. Tam lepo piše, da so socialna varnost, pravičnost in solidarnost dostopni za vse ljudi enako, in da »strategijo socialnega razvoja usmerja socialna politika kot sklop ciljev, ukrepov in drugih instrumentov, ki jih država razvija in uporablja zato, da bi posamezniki in skupine prebivalstva lahko zadovoljevali svoje osebne in skupne interese ter delovali kot polnopravni in enakopravni člani družbe in države.« Skratka, lahko se počutimo varno, ker vemo, da imamo politiko, ki skrbi za naš socialni razvoj? Ne. Kajti na spletni strani istega ministrstva piše tudi, da je »temeljni pogoj za delovanje Slovenije kot socialne države usklajen gospodarski in socialni razvoj.« Lahko se počutimo zaskrbljeno, ker vemo, da je sociala odvisna od gospodarstva, ki mu zdaj res trda prede? Ja.

Številni, zlasti razni protestniki, ki zahtevajo »svobodne prostore« in drugi, njim podobni utopisti, ki podpirajo porazdelitev kapitala in skupno blaginjo, se obnašajo, kot da je ves denar te države shranjen v bankah, te pa so hudobne, ker ga vsem ne izročajo v večjih (enakih?) količinah, ampak samo toliko kolikor ga ima kdo na računu. Že res, da na bankah leži velik del krivde bohotenja pajdaškega kapitalizma, zlasti zaradi dolgih let nebrzdanih kreditiranj, a rešitev ni v zahtevanju nazadnjaškega režima materialne enakosti; takšne tragikomične ideje so daleč stran od vzpona gospodarstva in posledične blaginje.

Oboje je odvisno od ekonomske svobode. In kaj je ekonomska svoboda?

Okvirno rečeno je ekonomska svoboda finančna oz. materialna avtonomija posameznika in v tem smislu zajema njegov odnos do države in interesnih skupin. Številne strokovne analize dokazujejo, da je ravno ekonomska svoboda tista, ki spodbuja blaginjo in je pravzaprav nujen pogoj za obstoj demokracije; kot je pred nedavnim v tedniku Demokracija obrazložila politologinja in ekonomistka Tanja Štumberger »posamezniki uživajo ekonomsko svobodo, ko je premoženje, ki so ga pridobili brez uporabe sile, goljufije ali kraje, zaščiteno pred fizičnim posegom drugih in imajo hkrati proste roke pri uporabi, izmenjavi ali odtujitvi svoje lastnine, ki so jo pridobili brez kršitve iste pravice drugih. Ekonomska svoboda torej temelji na svobodni izbiri posameznika, svobodnem trgu, prostem vstopu na trg in izstopu z njega ter varstvu zasebne lastnine. Če strnemo te štiri temelje, ugotovimo, da posameznik uživa ekonomsko svobodo, ko ima prosto pot pri vseh svojih odločitvah, razen v primerih, ko bi škodoval drugim osebam ali njihovi lastnini.«

»Ko institucije zaščitijo svobodo posameznikov, so večji rezultati blaginje za vse,« fundacija Heritage, ki redno izdeluje indekse ekonomske svobode držav vsega sveta, citira teorijo političnega ekonomista Adama Smitha in njegovo delo The Wealth of Nations iz leta 1776. V sodobnem času pa se njegova teorija meri in dokazuje (tudi) v Heritagovem poročilu.

V poročilu fundacije za leto 2011 se je Slovenija uvrstila na slabo 66 mesto. Na lestvici so jo torej prehitele številne države, med njimi celo: Kuvajt, Bolgarija, Panama, Jamajka, Trinidad in Tobago, Bocvana in Armenija. Če bi, za primerjavo, pogledali poročila mednarodne nevladne organizacije, ki se bori za človekove pravice Amnesty International, bi videli, da nekatere države, ki so na lestvici prehitele Slovenijo, v marsičem in pogosto kršijo vrsto človekovih pravic in svoboščin. Ampak z vidika ekonomske svobode posameznika so svobodnejše in pravičnejše od Slovenije.

Na zadnjem mestu omenjene lestvice se je sicer znašla Severna Koreja. Za Afganistan, Irak, Liechtenstein in Sudan pa ni podatkov. In še deset ekonomsko najsvobodnejših držav na svetu, po lestvici fundacije Heritage za leto 2011? Hong Kong, Singapur, Avstralija, Nova Zelandija, Švica, Kanada, Irska, Danska, ZDA in Bahrain. No, seveda se tudi v teh državah ne cedita zgolj mleko in med, toda z vidika ekonomske svobode posameznika, so te države lahko vzor tudi Sloveniji, čeprav imamo občutek, da se »davljenje« tukaj zlepa ne bo nehalo. Da država omejuje ekonomsko svobodo in davi posameznike – tako delavce kot delodajalce – z visokimi davki, smo tudi na tem portalu že večkrat opisali. In ker v Sloveniji tudi o pravni državi ni ne duha in ne sluha, smo v zadnjem času pogosto priča tudi neplačevanju socialnih prispevkov. Kar pa je, kot vidite, posledica ekonomske nesvobode in pajdaškega kapitalizma. In to je zgolj ena od mnogih resnih posledic, ki kažejo, kako slabo stoječe gospodarstvo vpliva na zagotavljanje in uresničevanje norm sodobne in razvite socialne države.

Torej? Ne verjemite politiki, ki vam obljublja stanovanja in podobne dobrine, v resnici pa hoče le zvišati davke, ne podpirajte sindikatov, ki radi paktirajo s politiko in mislijo, da so vsa podjetja polna denarja, in da lahko delodajalci poleg sebe in oderuške države preživijo še vse ostalo – niso vsi delodajalci Hilda Tovšak –, ne poslušajte FDV-jevcev (in niti Vesne V. Godina), ki so obtičali v času nekdanje SFRJ; in če se slučajno odločite za protest, nikar ne zmrzujte pred ljubljansko borzo, kajti ta je še večja revica od vas!

No, res pa je tudi, da idealna (socialna) država ne obstaja. In težko bi rekli, da v Sloveniji kdo kar tako umre od lakote, ker ne more priti niti do osnovnih živil, ali zato, ker nima urejenega zdravstvenega zavarovanja in ga sistem zavrže; čeprav ne gre pozabiti, da se zaradi posameznih socialnih bomb tudi Rdeči križ in Karitas srečujeta s pomanjkanjem, ravno tako kot ne gre pozabiti smrti Ferita Saitija, makedonskega delavca, ki je lani s tiščanjem in bolečinami v prsih prišel v ZD Ljubljana, kjer so mu prijazno povedali, da bo moral – v kolikor se izkaže, da pregled ni nujen – plačati 100 eur. Ki jih ni imel. Zato je odšel domov in tam čez nekaj ur umrl. To so že ekstremi, a ne? Drži. Toda ravno ti ekstremi kažejo, da se v našo družbo poleg splošne negotovosti, nezadovoljstva in čedalje večjega števila socialno šibkejših – med katerimi je zelo veliko tistih, ki resnično niso sami krivi za nastali položaj, denimo, otroci –, brezobzirno tihotapi tudi čedalje večja ravnodušnost do socialnih stisk posameznikov.

Ravno ravnodušnost pa je, saj veste, kot je nekoč že zapisal ruski pisatelj Maksim Gorki, smrt za človeško dušo.