Menda niste tako naivni, da ne bi vedeli, da ob izbiri med Jankovićem in Janšo smešni sedanjosti sledi smešna prihodnost, v vsakem primeru.
Zmaga Zorana Jankovića je presenečenje prvih predčasnih volitev v zgodovini samostojne Slovenije; tako že od trenutka razglasitve rezultatov pišejo mediji in politični analitiki. Vsi po vrsti, nekateri z očitnim zadovoljstvom med vrsticami, drugi z očitno grenkobo na koncu jezika. Z vidika neverodostojnosti javnomnenjskih raziskav je presenečenje nedvomno, kajti tokrat so hiše, ki opravljajo raziskave, resnično brcnile mimo in v prihodnje bodo njihove analize vzete še z večjo rezervo. To je pa tudi vse od presenečenja. Ostalo je že videno, večkrat, in da, tudi pri Janezu Janši.
»Te volitve bi Janša preprosto moral dobiti. Vsi so delali za to, od krize do Pahorjeve nesrečne koalicije in zloma finančnih trgov,« je v ponedeljkovem Delu razmišljala novinarka Tanja Starič in prišla do zaključka, da: »Kaže, da je Janković, tako kot pred tremi leti Pahor, v prvi vrsti zmagal kot Nejanša.« Verjetno res. Bilo bi kulturno, da bi Janša ob porazu stranki SDS ponudil odstop, ampak on tega seveda ne bo napravil. Če bi odstop ponudil, pa ga stranka ne bi sprejela. SDS niso ljudje, ki verjamejo Janši, to so ljudje, ki v Janšo verujejo.
Čeprav je zaenkrat morda le »Nejanša«, pa Jankovića ne gre dajati v nič, kot nekoga, ki se mu oblast zgodi naključno. Če ste kdaj slišali ljudi iz njegovega ožjega kroga, kako pripovedujejo o človeku, ki si bo mandatarsko krono kmalu posadil na glavo, potem veste, da je malikovanje Jankovića podobno malikovanju Janše. Očitno oba premoreta neko karizmo, ki ji večje število ljudi podleže.
Prihodnost? Pravijo, da pesimisti vidijo kozarce napol prazne, optimisti pa napol polne. Realisti jih nagnejo in popijejo.
Časnik Finance je ocenil, da je Jankovićeva zmaga v resnici zmaga levice Milana Kučana, prinaša pa zgolj: »Idealiziranje nacionalnega interesa, protekcionizem, utrjevanje kadrovskih položajev v paradržavnih podjetjih, velike nacionalne projekte, tovarišijski kapitalizem, novo zadolževanje. Zagotovo tudi povečanje učinkovitosti, a na žalost tudi povečano ideološko in interesno delitev na vaše in naše.« Drži, Jankovićev način vladanja je »balkanski«, to se je izkazalo že v Mercatorju in v Mestni občini Ljubljana. Na »balkanski« način vladanja je Janković celo ponosen, saj je napovedal, da bo v Sloveniji nadaljeval z enakim delom kot v Ljubljani; »balkanski« način pomeni: ja, okej, mi spoštujemo pravno državo, ampak delali bomo po svoje. Pod mizo. To je v Sloveniji edini pravi standard: kolikšna mora biti oddaljenost mize od kolen, da gre lahko kuverta skozi? Vendar pa menda niste tako naivni, da ne bi vedeli, da ob izbiri med Jankovićem in Janšo smešni sedanjosti sledi smešna prihodnost, v vsakem primeru. Obup včasih gledamo skozi oči ironije in tedaj je lahko tudi smešen.
Mar Janša ni idealiziral nacionalnega interesa in ščitil protekcionizma? Spomnite se, kako se je leta 2005 v njegovi pisarni odvijala prodaja Mercatorja Pivovarni Laško in Istrabenzu in kakšne so bile posledice nespametnega kupčkanja z Boškom Šrotom in Igorjem Bavčarjem. Ko je bilo že vsega konec, novembra 2007, se je Janša v intervjuju za tedanji tednik Mag poskušal izviti: »Prodaja Mercatorja je bila napaka.« Ker je bila koncentracija lastništva uporabljena za krepitev domačega monopola? Človek, ki ne zazna krepitve monopola takoj, ko mu na vrata potrkata Pivovarna Laško in Istrabenz, pač ne more biti premier, saj niti pri najbolj očitnih monopolistih ni sposoben prepoznati pohlepa po še večjem monopolu. Poleg tega: prodaja Mercatorja je bila napaka? Ne, Mercator bo treba v vsakem primeru prodati, a pomembno je, komu in kako; ampak Janša ni človek, ki bi tujcem dopustil večje vloge v slovenskem gospodarstvu, Jankovič pa razmišlja enako.
V te namene se je Janša posluževal tudi utrjevanja kadrovskih položajev v paradržavnih podjetjih, kje je odstavljal politične kadre iz stare garniture LDS in nastavljal svoje osebne politične kadre. Spomnite se mahinacij Roberta Časarja v Luki Koper in Bojana Dremlja na Telekomu, spomnite se Alenke Paulin na STA in Danila Slivnika na Delu, spomnite se Andrijane Starina Kosem, vsepovsod. Spomnite se lahko tudi številnih drugih, zlepa jih ne zmanjka. Včasih je Janši pri kadriranju pomagal njegov osebni tajnik Borut Petek in tudi sam je bil smešna politična izbira, po osebni, družinski, plati. In? Veste, tako kadrira tudi Janković, ki je ljubitelj velikih nacionalnih projektov, kot Janša – predvsem je v oči zbodel njegov projekt, kako si podrediti vse večje nacionalne medije in tudi njemu tovarišijski kapitalizem ni bil tuj; še enkrat si preberite zgornje vrstice o prodaji Mercatorja Pivovarni Laško in Istrabenzu.
Dobro, kaj pa zdaj? Novo zadolževanje je neizogibno, vendar se bo pod Jankovićem morda res preveč povečevalo, če sodimo po minusu na gospodovem bančnem računu. Verjetno ima Janša prav, da nas čakajo nove predčasne volitve. Povečana ideološka in interesna delitev na vaše in naše pa je v Sloveniji žal neizogibna. Dokler zadnja kost na Teherjah ne bo izkopana in dokler v vsaki šoli zopet ne bo nad tablo visela Titova slika, do tedaj se bo slovenski narod neumorno prepiral: a se reče letališče Brnik ali letališče Jožeta Pučnika?
