Hlapci

5. februarja leta 2003 je tudi Slovenija – poleg devetih drugih držav, ki so se tedaj potegovale za članstvo v Organizaciji severnoatlantskega sporazuma (NATO) –, podpisala t.i. Vilensko izjavo, ki so jo vsaj v ZDA od takrat dalje razumeli kot mednarodni dokument, s katerim so države podpisnice podprle napad na Irak. Glavni razlog za napad naj bi bile domneve, da Irak skriva in krepi orožje za množično uničevanje ter predstavlja resno grožnjo celemu svetu. V zraku je bilo veliko močnih nacionalističnih čustev in zadeva se je zdela realna, glede na teroristični napad, ki so ga 11. septembra 2001 utrpele ZDA. Danes seveda vemo, da Zahod v Iraku ni odkril nikakršnega orožja za množično uničevanje, in če jim ne bi uspelo zlomiti okrutnega tirana Sadama Huseina, bi lahko mirno rekli, da je bil vojaški napad ZDA na Irak samo malo bolj kompleksno teroristično dejanje. A prav nič manj brutalno od načina nastanka prej omenjene Vilenske izjave.

Vse, kar se je pri nas dogajalo v zvezi z omenjeno izjavo, ne razkriva samo pogosto grobe politike svetovne velesile do Slovenije, relativno nepomembne države na obrobju EU in Balkana, ampak razkriva tudi konstantno servilnost slovenskega naroda do drugih narodov. Še zlasti, če so ti večji. In večji so v glavnem vsi – nas, Slovencev, je samo 2 milijona. In o nas je celo eden najpomembnejših in najuglednejših slovenskih pisateljev Ivan Cankar nekoč zapisal, da je slovenski narod zgolj narod hlapcev. Ni se zmotil.

V tistem času, ko se je pripravljal ameriški napad na Irak, Slovenija pa je hlapčevsko podpisovala Vilensko izjavo in se pripravljala na referendum o vključitvi v zvezi EU in NATO – podpora EU je bila zadovoljiva, podpora NATU pa niti ne –, sem na lastni koži izkusila, kako nedostojni so lahko diplomatski pritiski večjih in močnejših držav. Tedaj sem pisala za revijo Ona, žensko prilogo največjega slovenskega dnevnega časopisa Delo. Nekega dne me je poklicala glavna urednica revije in mi sporočila, da v našo državo prihajata vidni osebnosti s svetovnega političnega parketa: nekdanji generalni sekretar zveze NATO Javier Solana in tedanji zunanji minister Nemčije Joschka Fischer. Urednica mi je povedala, da jo je poklical direktor vladnega urada za informiranje in ji povedal, da bo intervju s Solano objavila politično-gospodarska Sobotna priloga Dela, intervju s Fischerjem pa bi urad rad videl v reviji Ona. Šlo je za klasično politično propagando, kakršno lahko vidimo vsakodnevno. Redkeje v državah, v katerih razumejo medijsko svobodo, v državah, v katerih medijske svobode ne razumejo, pa pač pogosteje. Slovenija sodi med države, kjer medijske svobode ne razumejo posebej dobro.

Ameriška nevladna organizacija Freedom House je lani ob 3. maju, svetovnem dnevu svobode medijev, ocenila, da je svoboda medijev tokrat že peto leto zapored nazadovala, kar je predvsem posledica avtoritarnih režimov in nemirov v demokratičnih državah, v Mehiki, recimo. Po kriterijih organizacije Freedom House Slovenija resda sodi v skupino svobodnih držav – uvrstila se je na 48 mesto med 87 državami –, a v realnem svetu je svoboda pogosto močno kršena.

Vem, ker sem bila v hipu, ko me je urednica prosila, če bi naredila intervju s Fischerjem, presrečna. Le kateri mladi novinar ne bi bil vesel, če mu v naročje pade tako velika priložnost kot je intervju s svetovno znano osebnostjo? Urednici sem odvrnila, da se intervjuja zelo veselim, ona pa mi je naročila, da naj bo intervju provokativen. Ampak tukaj se je zadeva malo zataknila. Ona je z besedo provokativno najbrž mislila ... za koliko kilogramov se je gospod zredil? Ali pa kako poteka nadaljevanje pisanja njegove najnovejše knjige? Morda pa tudi kaj o njegovih številnih ženskah? Fischer je namreč znan tudi po svojem boju s kilogrami, pisanju knjig in oboževanju mladih žensk. Takrat na vse našteto sploh nisem pomislila. V glavi se mi je že odvilo, kako bo to odličen politični intervju. Provokativen, seveda. Fischerja sem spraševala tako o dvoličnosti mednarodne politike kot tudi o njegovih zdrahah v domači Nemčiji. Saj veste, danes ostareli gospod je bil v mladih letih pravi predrznež, saj je med demonstracijami za boljši jutri pretepal policiste in metal kamne. Kasneje, ko je bil že poslanec, se je v parlamentu drl na predsednika parlamenta: »Gospod predsednik, vi ste navadna rit!«, v njegovem avtomobilu pa so našli tudi orožje, s katerim je bil ubit hessenski minister za gospodarstvo ... In tako dalje.

To so stvari, za katere sem smatrala, da bi zanimale bralce in intervju je potekal v tej smeri. No, intervju ni potekal dolgo, ozračje je bilo zelo napeto. Pogovoru sta prisostvovala kabineta slovenskega in nemškega zunanjega ministrstva in njim moja vprašanja niso bila všeč. Tudi Fischer je postajal čedalje bolj jezen. Ker sem to opazila, sem pohitela in poleg povsem resnih vprašanj zastavila še eno hudomušno: »Gospod minister, bi lahko sami zase rekli, da ste bili nekoč, v mladih letih, potencialni terorist?« Tedaj je Fischer dobesedno znorel, ostro siknil, da ne in to je bilo to; intervju se je končal v 13 minutah. Kljub temu, da je bil kratek, za približno eno tiskano stran, sem ga korektno oddala in urednica je bila navdušena. A kmalu so začeli zvoniti telefoni in urednica me je zopet poklicala in mi tokrat sporočila, da intervju ne bo objavljen. Bila sem razočarana, želela sem izvedeti, čigava odločitev je to?

Povedala je, da je nemška ambasada v Sloveniji želela avtorizacijo intervjuja in urednica jim ga je poslala. Se vam zdi to normalno? Se vam zdi normalno, da neka ambasada kliče v uredništvo medija v tuji državi in hoče avtorizacijo intervjuja s politikom iz njene matične države? V Sloveniji je to – vsaj v nekaterih medijih –, očitno normalno, kajti urednica je nemški ambasadi (preko urada za informiranje) intervju pač poslala, ta pa je potem intervju cenzurirala. V pogovoru z mano je urednica še vedno trdila, da je bil umik intervjuja njena osebna odločitev. Rekla je, da naj pozabim vse skupaj, da naj ne delam hrupa, kajti potem me čaka v njihovi medijski hiši zelo lepa kariera. To se mi je pa zdelo še posebej podlo. Menim, da novinar nikakor ne bi smel biti podkupljiv. Kaj pa je ponujanje lepe kariere v zameno za molk drugega kot podkupovanje?

Tedanji odgovorni urednik Dela mi je kasneje dejal, da je bil takrat – ko se je zadeva dogajala –, v Londonu, in da so ga klicali iz službe in vpili, da bo nastal meddržavni spor med Nemčijo in Slovenijo, če objavijo intervju ... Si lahko predstavljate še kaj bolj neumnega? Meddržavni spor? Zaradi enega običajnega intervjuja? Vprašanja, ki sem jih zastavljala Fischerju, so bila morda res provokativna, a hkrati niso predstavljala nič novega; takšna vprašanja so novinarji v Nemčiji Fischerju redno zastavljali. Torej, doma, v Nemčiji je politik lepo odgovarjal, kajti tam je šlo za njegove volivce, v tujini pa se je obnašal vzvišeno, arogantno in nesramno. Nekaj ljudi iz diplomatskih krogov mi je povedalo, da je Fischer tudi sicer zelo naduta oseba, ki ji pogosto primanjkuje osnovnih manir obnašanja. Kakor koli že, moj intervju z njim v reviji Ona tako nikoli ni bil objavljen, Delo pa se je Nemčiji »odkupilo« tako, da je prevedlo in objavilo nevtralen intervju s Fischerjem od časnika Der Spiegel.

Šele nekaj mesecev pozneje mi je eden od urednikov Dela jasno priznal, da so se zgodili hudi pritiski. Jaz jim nisem podlegla, podlegli so moji tedanji nadrejeni. Ker takšnega početja nisem mogla prenesti, sem o dogodku obvestila novinarsko društvo. Ki se uradno ni odzvalo, neuradno pa so pljuvali po meni in zahrbtno govorili, da tako mlad novinar tako ali tako ne bi smel delati tako pomembnih intervjujev ... Brez komentarja. Zavist je slovenska vrlina. Posnetek intervjuja je sicer vseeno bil objavljen na študentskem radiu in na internetu, pa tudi sama sem ga kasneje objavila v eni svojih knjig. Tudi tedanji slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel je kasneje v eni od svojih knjig zapisal, da je bil ta dogodek cenzura. Zgodilo se ni nič, razen tega, da so praktično vsi novinarski kolegi s prstom kazali name. V slabem pomenu. Kakšna se vam zdi ta prigoda? Sama danes, skoraj deset let po dogodku, na vse skupaj več ne gledam osebno, vendar pa od takrat naprej vem, da se dogajanja v visokih svetovnih razmerah ne razlikujejo veliko od dogajanj na lokalnih ravneh. Kdor misli, da je svet visoke diplomacije poln ugleda, vljudnosti in spoštovanja, se moti. Ni vedno tako. Ali še bolje: ko gre za ključne stvari, ponavadi sploh ni tako.

Če se je slovensko klečanje pred ZDA lepo pokazalo že v odnosu, ki sem ga opisala v primeru podpisa Vilenske izjave, je treba zapisati, da se do danes ni prav nič spremenilo. ZDA so še vedno svetovna velesila, Slovenija pa je še vedno majhna država, ki ji servilnost do drugih – zlasti večjih, močnejših in bogatejših – držav ostaja v krvi. Da so pogosto takšni tudi diplomatski odnosi med drugimi državami, dokazuje WikiLeaks, v zadnjem času močno medijsko izpostavljena mednarodna neprofitna medijska organizacija, ki v okviru spletnega portala, zgrajenega s tehnologijo wiki, objavlja širšim množicam nedostopne, pa tudi tajne dokumente, ki jih dobi preko anonimnih virov. Tako so veliko pozornosti svetovne javnosti vzbudile tudi diplomatske depeše, ki so v prvi vrsti razkrile marsikaj, kar pravzaprav že vemo: da življenje na našem planetu teče tako kot ga dirigirajo velesile. V tem ni nič posebnega. Tudi večje ribe jedo manjše ribe. Če pogledamo konkretne primere, pa hitro ugotovimo, kako poniževalni so lahko odnosi med velikimi in malimi državami.

Ker je Slovenija relativno nepomembna država, naš premier ne more kar tako vzeti telefona in poklicati katerega koli premierja na svetu, recimo, naš premier ne more kar tako poklicati ameriškega predsednika Baracka Obame. No, Obama bi njega lahko poklical. Ampak ga ne bo. A ker naš premier kljub temu želi sestanek z Obamo, bo ponižno storil vse, da pride do njega ...

Tako je nekega dne naš premier v odhajanju (4. decembra lani je njegova socialdemokratska opcija izgubila oblast, nova vlada pa se še ni formirala) Borut Pahor poklical ameriško ambasado v Sloveniji in »dal vedeti, da bo negoval odnose med ZDA in Slovenijo,« je v depešo, ki jo je kasneje objavil Wikileaks, zapisal tedanji vršilec poslov na ambasadi in sedanji namestnik ameriškega ambasadorja v naši državi Brad Freden. Dodal je, »da se je zdelo, kot da obisk nima jasnega cilja, najbolj zgovorno bi lahko bilo njegovo (Pahorjevo) nenehno vračanje h gospodarskim temam.« Kaj se je zgodilo nato? Freden je v pogovoru slovenskega premierja pozval, naj Slovenija pomaga ZDA pri zapiranju zapora v Guantanamu, ta pa ga je zgolj vprašal, kakšna je »ponudba« in kaj sploh potrebuje slovenska vlada, da bi lahko uresničila ameriško prošnjo? Torej, da se razumemo, ZDA tukaj niso pritiskale na Slovenijo na način češ, vi morate sprejeti zapornika iz Guantanama. Zahteva je bila izražena dovolj subtilno, da ji zlahka rečemo – prošnja. V uglednem, a dvoličnem svetu, so stvari pač pogosto izražene tako – ugledno, a dvolično.

»Pahor je ponovil, da je pripravljen podpreti naša prizadevanja, v pogovoru na štiri oči pa je premier na uglajen, toda nedvoumen način možnost selitve povezal z obiskom pri predsedniku Obami,« je v nadaljevanju diplomatske depeše poročal Freden. Zapisal je še: »Dejal je, da bi mu 20-minutno srečanje s predsednikom ZDA omogočilo vprašanje selitve zapornika oblikovati kot izraz podpore najpomembnejšemu zavezniku Slovenije in kot dokaz oživljenih dvostranskih odnosov.« Nemški časnik Der Spiegel je v analizi depeš, ki so bile povezane z Guantanamom, omenil tudi druga slovenska prizadevanja za sestanek z Obamo. Tako je, po njihovem pisanju, naš zunanji minister ameriške diplomate spraševal: »Kaj lahko naredi Slovenija, da bi si zagotovila srečanje Pahorja z Obamo?« Ameriški diplomati menda niso hoteli vzeti poguma našemu zunanjemu ministru, zato so ga spodbujali k še močnejšemu angažiranju glede dogajanja v Afganistanu in Guantanamu. Po pisanju Spiegla pa je bilo v eni od depeš vseeno zapisano: »A slovenska vrhunska prioriteta, srečanje z Obamo, je komajda uresničljiva.« Čeprav: zakaj bi bilo srečanje z Obamo tako neizmerno pomembno za našo politiko? Obama niti težav v lastni domovini ne zmore rešiti, kako bi potem reševal težave drugih držav? Samo pomislite, koliko obljub je dal Obama ob izvolitvi na predsedniški prestol in poskusite našteti vsaj pet, ki jih je uresničil? Težka naloga? No, kot se spomnimo, je Obama že davno napovedal tudi zaprtje zapora Guantanamo, a ta še vedno živi.

Verjetno je Obama dobro seznanjen z dejstvom, da so ZDA vodile trda pogajanja z vrsto držav in jim obljubljale celo denar v zameno za sprejem terorističnih osumljencev iz Guantanama. To so nenazadnje razkrili ravno dokumenti WikiLeaksa. Podobno kot so se predstavniki Washingtona pogovarjali s Slovenijo, so se pogovarjati tudi s Kuvajtom, Jemnom, Španijo in Belgijo. Mar ni grozljivo, kaj vse se skriva pod besedo »diplomacija«? Kako pritlehne ponudbe? Februarja predlani, nekaj mesecev po objavi bizarnih diplomatskih depeš, je našemu premierju uspelo obiskati Obamo. Na sestanku, ki je trajal pol ure, je beseda nanesla tudi na Guantanamo. In naš premier je ponovil, da se bo še naprej zavzemal, da bi Slovenija sprejela kakšnega zapornika.

Resnica je, da so številni ljudje v Guantanamu zaprti po krivici, zato bi jih bilo potrebno nemudoma osvoboditi, resnica pa je tudi, da je stopnja ksenofobije v Sloveniji izredno visoka, zato se lahko upravičeno vprašamo, kam bomo človeka iz Guantanama namestili, da se bo dobro počutil, in da bo lahko začel normalno živeti. Glede na to, da je Slovenija majhna država v kateri se vse hitro izve, in glede na to, da Slovenci niti sami sebe ne marajo, kaj šele drugih, je to resno vprašanje. In glede na to, da nismo imeli možnosti nikamor vtakniti niti dveh kamel, ki nam jih je pred dvema letoma podaril danes že ubiti libijski diktator Moamer Gadafi, je vprašanje, kam dati človeka, še toliko težje. Kamele so nazadnje romale v zasebni živalski vrt, človeka pa ne moremo dati tja. Trud, da bi se kot mala država uspešno integrirali med svetovne velesile, nam je pokazal dejstvo, da bo ravno pred njimi, velikimi državami, še velikokrat potrebno klečati.

Zdaj, ko svetovna gospodarska kriza očitno še ne kani pojenjati – nemška kanclerka Angela Merkel je nazadnje pošteno napovedala, da bo kriza trajala še desetletje –, je za številne majhne države, ki nimajo veliko lastne produktivnosti, s katero bi lahko uspešno prebrodile težke čase, še toliko pomembnejše, da se oprimejo svetovnih velesil. Za nas, ki smo v EU, to pomeni, da se oklepamo zlasti nemškega gospodarstva, ki na svojih plečih že tako ali tako nosi skorajda celotno gospodarstvo euroobmočja. Če se nemško gospodarstvo zruši, se bo zrušilo slovensko gospodarstvo. Na srečo nemško gospodarstvo kljub hudim časom deluje precej dobro. Kaj vse so v okviru gospodarskih interesov sposobni početi diplomati, pa lahko ponazorimo ravno na primeru že prej omenjenega Gadafija. Ko je naš premier prvič obiskal Gadafija, se je v Slovenijo, kot že rečeno, vrnil z dvema kamelama, ko ga je obiskal drugič – le nekaj mesecev pred začetkom tamkajšnje revolucije –, pa je zagotovil, da se je dogovoril za pol milijarde euro vreden gradbeni posel. Zatrdil je, da je njegova politična dolžnost narediti vse, da se podjetjem, ki imajo možnost priti do posla, perspektivnega za celotno panogo, pomaga napraviti še zadnji korak. In Google, živa priča sedanjosti, kaže serijo fotografij na katerih se Pahor toplo rokuje z Gadafijem. Skratka, po eni strani se prilizujemo ZDA, po drugi strani pa Gadafiju? Da ne bo pomote, iz gradbenega posla med Libijo in Slovenijo se ni izcimilo nič, a vprašanje je: mar sploh obstaja kakšna država na tem svetu, kateri se Slovenija ne prilizuje?

Le nekaj mesecev po obisku Libije je naš premier obiskal tudi Indijo. Kolega je tedaj v šali na Facebooku zapisal: »Ko je Pahor obiskal Libijo, se je tam pričela vojna, upam, da bo Indija bolje preživela njegov obisk!« Tudi v Indiji je naš premier tkal gospodarske vezi, ampak kot kaže zaenkrat, jih ni tkal posebej uspešno, čeprav je v Indiji hvalil Slovenijo kot »košček nebes«. To je izraz, ki ga je za našo državo »izumil« nekdanji ameriški predsednik George Bush mlajši in drži le delno: ljudje, ki Slovenijo obiščejo kot turisti, so nad njo resda lahko navdušeni, ljudje, ki morajo tukaj živeti in delati, pa se morajo soočati s tako težkim ekonomskim sistemom, zlasti nenormalno visokimi davki in popolno odsotnostjo vsakršne pravne države, da se lahko takšnim pohvalam zgolj kislo nasmehnejo.

Še to: nekaj mesecev po obisku Libije, je našo državo obiskal šef propagande kitajskih komunistov Li Changchun, tisti politik, ki je – potem, ko je odkril kritične tekste o svoji malenkosti –, cenzuriral Google. In? Nič, naš premier Pahor je Changchuna toplo pozdravil, slovensko ministrstvo za kulturo pa je z njim podpisalo celo dogovor o krepitvi sodelovanja na področju tiskanih medijev. Glede na to, kako demokracijo in svobodo tiska razumejo slovenski oblastniki, ta poteza ne preseneča, kljub temu pa menim, da demokratične države ne bi smele podpisovati nikakršnih dogovorov z državami, ki demokratične norme pogosto okrutno kršijo.

Kljub temu, da tudi mi, na Zahodu, ne uživamo idealne demokracije, je treba priznati, da vseeno uživamo več demokracije kot Kitajci. Mesec dni pred obiskom Changchuna, je Slovenijo obiskal še ruski diktator Vladimir Putin, za katerega je novinarka Anna Polikovskaya – ki so jo umorili v centru Moskve –, v eni svojih knjig zapisala: »Putin misli namesto nas«. Ni se zmotila. V totalitarnih sistemih ljudem ni potrebno razmišljati, kajti namesto njih razmišlja država, državo pa predstavlja njen šef. On misli namesto vas. No, naš premier je Putina javno označil za svojega osebnega prijatelja in velikega prijatelja Slovenije. Jaz sem po nacionalnosti Slovenka, a Putina niti približno ne doživljam za svojega prijatelja. Le kako bi lahko bil naš prijatelj nekdo, ki je sokriv za okrutni umor naše novinarske kolegice Politkovskaye?

V imenu mirnih mednarodnih odnosov se lahko prijazno smehljamo in gledamo, kako si naši voditelji v soju žarometov vljudno stiskajo roke, toda zavedati se moramo, da za navidezno lepo podobo javnosti pogosto stojijo velike dvolične zgodbe, v katerih so majhne države zgolj kmetje, velike države pa kralji na šahovnici.