»Ne bomo dovolili prodaje državne srebrnine!« – »Če predamo družbo v roke tujcem, bo ogrožen nacionalni interes!« – »Prodaja družbe s tako tradicijo bi bila izdaja!«
Ne, to niso kaki arhivski slovenski citati iz časa, ko je država prodala na primer NKBM in Adrio Airways ali pa prodajala, a na koncu ne tudi prodala Telekom. Gre za izjave, ki prihajajo te dni iz ZDA. Čakajte, ali ni Amerika država svobodnega trga in kapitala? Je, a s kozmetično napako: včasih se tudi tam vmeša politika.
Kaj se mora zgoditi, da se vsemogočni ameriški kapitalski trg – vsaj začasno – ukloni državnim, strateškim, simbolnim ali prevolilnim interesom?
Oglejmo si zgodbo o jeklu, simbolu ZDA. Veliko rjastega prahu se namreč dviguje zaradi odločitve lastnikov jeklarske družbe U.S. Steel (oziroma uradno s polnim imenom United States Steel Corporation), da bodo družbo prodali največjemu japonskemu jeklarju, družbi Nippon Steel. Cena nekje okrog 15 milijard dolarjev se zdi poštena oziroma kar prijazna do delničarjev. Trenutna tržna kapitalizacija U.S. Steela je precej nižja, okrog 8,5 milijarde. Poslovni obeti so po mnenju poznavalcev dobri, saj bi lahko Nippon Steel s prevzemom povečal svojo proizvodnjo in prodajo za več kot tretjino. Hkrati pa Japonci zagotavljajo, da bodo ohranili sedež družbe v Pittsburghu. V čem je torej težava?
Stoletna zgodovina in simbol moči
Za razumevanje, zakaj Američani našpičijo ušesa, politiki pa uporabijo predvidljivo domoljuben besednjak, je najbolje pogledati v zgodovino.
U.S. Steel je nekdanji kronski dragulj, simbol industrijske moči in rasti (nekdaj?) najmogočnejše države na svetu. Družba je nastala z mega združitvijo več močnih jeklarjev ob vstopu v 20. stoletje. Med ustanovitelji so bili možje, katerih imena danes nosijo velikanske finančne, izobraževalne in druge institucije, na primer prvi direktor družbe Charles Schwab ter J. P. Morgan in Andrew Carnegie. Ko je začel U.S. Steel 2. marca 1901 kotirati na borzi, je postal prva ameriška družba, nominalno vredna več kot milijardo – 1,4 milijarde dolarjev, kar je tedaj predstavljalo 7 odstotkov ameriškega BDP. (Preračunano v današnje proporce govorimo o velikosti družbe tipa Amazon ali Alphabet.) V znak spoštovanja do jeklarske industrije in kot dokaz pomena družbe si je ta za trgovanje na borzi lahko izbrala enočrkovno oznako X. (To uporablja še danes, zato je nikakor ne zamešajte s Twitterjem oziroma od leta 2023 družbo »X« – ta kotira z oznako TWTR.)
U.S. Steel je postal pomemben del ameriške kulture in industrijske revolucije, saj je bilo jeklo gonilo razvoja države, njenega gospodarstva in infrastrukture, hkrati pa simbol industrijske in gospodarske moči. Nebotičniki, mostovi, železnice, transport, vojna industrija ... Razvoj je zagotavljal ogromno število novih delovnih mest in prinašal denar, čast in prestiž mestom, kot je bilo domovanje U.S. Steela: Pittsburgh.
Dolga leta so bili jeklarji med najbogatejšimi in najpomembnejšimi interesnimi skupinami v državi. Vzpon je trajal vse do sedemdesetih let. Še leta 1971, ko se je sedež družbe v Pittsburghu preselil v ikonični 64-nadstropni, 256-metrski in kakopak tudi na pročelju jekleni U.S. Steel Tower, se je zdel jeklarski svet relativno lep. A paradoksalno se je prav v tem času začel tudi zaton. Razvijati se je začela mednarodna konkurenca, sprva z Japonci in Evropejci. Osemdeseta so bila zaznamovana z najhujšo krizo: jeklarski obrati so postali zastareli, povpraševanje se je zmanjšalo, obrati so se zapirali, naraščala je brezposelnost. Pittsburgh je v manj kot 20 letih izgubil kar okrog 30 odstotkov prebivalstva, ki je odšlo s trebuhom za kruhom drugam. Mesto si je sicer v nasprotju z nekaterimi drugimi velikani ameriške industrije (še posebej Detroitom) v precejšnji meri opomoglo, a za U.S. Steel je bilo zlatih časov nepreklicno konec. Vzpenjati se je začela kitajska jeklarska industrija, konkurenca je ponujala tehnološko bolj dovršene izdelke. Simbolično je maja 2008, le nekaj mesecev pred izbruhom svetovne finančne krize in še enim udarcem družbi, na stolpnici U.S. Steela zasijal napis medicinske mreže bolnišnic UPMC. S tem so jeklarji simbolično in praktično predali vladarsko žezlo ne le na trgu, ampak celo v svojem lastnem domovanju.
Tradicija in volitve pred nekaj milijardami dolarjev
U.S. Steel je prejel več zaušnic tudi na kapitalskem trgu. Družba je bila od leta 1957 del »ustanovne« zasedbe indeksa S&P 500, a so jo leta 2014 zaradi padajoče tržne vrednosti izločili iz prestižnega »kluba« ameriških podjetij. S prvega mesta po proizvodnji jekla je zdrsnila na današnje 24. mesto (Nikkon Steel je četrti, v prvi deseterici pa je kar šest družb s Kitajske).
Kljub temu pa je ostal U.S. Steel dovolj zanimiva naložba, da so se pri Nippon Steelu odločili za nakup. Ta bi japonski družbi omogičil odločen vstop na ameriški trg in širitev, saj so ZDA še vedno eden največjih potrošnikov jekla na svetu. A tudi za U.S. Steel se zdi, da bi pridobil. Novi lastniki bi mu lahko zagotovili konkurenčnost, finančno stabilnost in svež kapital za investicije ter nadgradnjo tehnologije (Nikkon Steel velja tu za eno najnaprednejših družb v industriji).
Zakaj se je torej zapletlo in zakaj se zdi, da bo posel, ki bi moral biti že tik pred sklenitvijo, vsaj za nekaj časa odrinjen na stranski tir? Najprej so dvignili glas pri United Steelworks, močni sindikalni organizaciji, v kateri so bili od prvega dne, ko se je začela omenjati prodaja U.S. Steela, bolj kot Japoncem naklonjeni domačemu konkurentu, družbi Cleveland-Cliffs. Svoje nasprotovanje je izrazil tudi sedanji predsednik – in pred nekaj tedni tudi še predsedniški kandidat za naslednji mandat Joe Biden. »U.S. Steel naj ostane ameriški,« je odločno oznanil Biden. Oglasil se je tudi nacionalni svet za tuje naložbe v ZDA. Organ, ki ga praviloma ne zmotijo recimo savdijske milijarde, je v preteklosti (še v osemdesetih) pri naložbah že ustavil tudi Nippon Steel, v zadnjih časih pa je najpogosteje aktiven, ko je treba vzeti pod drobnogled potenicalne kapitalske vstope kitajskih družb.
Medtem ko Japonci v skladu s svojo poslovno kulturo vsaj na glas ne komentirajo politike, ampak navajajo le poslovne argumente, zakaj bi bil posel koristen tudi za ameriško stran, so dobili ameriški politiki še eno kost za glodanje (ali pa vroč kostanj, s katerim se lahko opečejo) pred volitvami. Biden je kot rečeno prodaji Japoncem glasno nasprotoval. Njegova naslednica v predsedniški bitki Kamapa Harris za zdaj molči. A jasno je, da si v demokratski stranki, ki se je dolga leta pozicionirala kot zaščitnica delavskega razreda, ne želijo nikakršnih težav pred volitvami. V nasprotnem taboru je namreč Donald Trump, samooklicani veliki rešitelj ameriškega delavskega razreda. Na obljubah, da bo oživil jeklarsko industrijo ter zaščitil domačo industrijo in delovna mesta, je jezdil v zmagoviti kampanji leta 2016 in izgubljeni leta 2020. Seveda tudi danes na ves glas napoveduje, da bo – če zmaga – preprečil ali razveljavil posel U.S. Steela z Nippon Steelom.
OK ponudba, neprimeren trenutek?
In tako smo na točki, ko demokrati in republikanci kar tekmujejo, kateri bodo glasneje dokazovali svoj patriotski ponos na jeklarsko tradicijo in industrijo. Vsem je jasno, da lahko v Pensilvaniji dobijo ali izgubijo volitve. 19 glasov, ki jih prinašajo glasovi te zvezne države iz osrčja »pasu rje« (The Rust Belt), kakor imenujejo najbolj jeklarski del ZDA, bo zelo verjetno spet ključnih za zmago. Dirka pa je tam tradicionalno napeta. Na zadnjih volitvah je Biden premagal Trumpa za en odstotek in pri 6,9 milijona oddanih glasovih je prejel le 80.000 glasov več. Štiri leta pred tem pa je Trump premagal Hillary Clinton s še manjšo razliko, saj ju je ločilo le 44.000 glasov.
Kaj pa to pomeni za biznis? Čeprav 15 milijard ni drobiž, prodaja U.S. Steela še zdaleč ni strateškega pomena. Navsezadnje je že na primer družba Deere and Company z znamko traktorjev in druge kmetijske opreme John Deere kapitalsko 12-krat večja od jeklarjev. Kje so šele stotine milijard in celo bilijone vrednoteni giganti iz tehnološkega sektorja? A zaradi tradicije in lokacije v eni najbolj vročih zveznih držav se bodo vsaj še do novembra vsi, ki v ZDA nekaj pomenijo v volilnem boju, delali, da gre pri U.S. Steel še danes za najpomembnejšo družbo v državi. Japonci pa bodo morali torej še malo počakati na razplet volitev in na odgovor, ali se bo kapital spet začel odzivati, kot se sicer: skozi številke in milijarde dolarjev, ki so na mizi.
