»Ne vem, ali je v Sloveniji sploh korupcija ...«

Izjava je dosegla skromen odmev, sploh v primerjavi z zdaj že ponarodelo izjavo Tomaža Majerja o trenirkah. Kaj pa se vam zdi bolj zaskrbljujoče? Očitno dejstvo, da naša nova oblast ne priznava problema korupcije ali gostilniško zapisano mnenje, da so točno to oblast volili ljudje v trenirkah?

Zapis SDS je rahlo neprimeren do tistih, ki niso slovenske narodnosti, a hkrati v njem ni ničesar hujskaškega, pa tudi  ničesar, česar o stališčih te stranke že ne bi vedeli. SDS v javnost redno pošilja podobna, nacionalistično obarvana, sporočila. Le da niso vedno tako neotesano zapisana in najbrž zaradi tega ne vzbudijo tolikšnega ogorčenja. Jankovićevo javno zanikanje korupcije pa ni zgolj neotesano in neprimerno. Je tudi izjemno zaskrbljujoče.

Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) v spletnem sporočilu Ocena stanja korupcije v Sloveniji piše: »Ocena stopnje korupcije v posamezni državi je v veliki meri odraz delovanja ali nedelovanja institucij pravne države, integritete javnega sektorja in kakovosti vladanja (good governance), kar z drugimi besedami pomeni široko razvejan imunski sistem družbe.« Predsednik KPK Goran Klemenčič pa je 9. decembra lani – ob svetovnem dnevu boja proti korupciji – po poročanju časnika Žurnal24 opozoril, da »dnevni pripad novih zadev in prijav na komisijo kaže na resne probleme na področju okoljske problematike, socialnih pravic, gradbeništva, lokalne samouprave in podobno. Prav tako je položaj na področju delovanja pravne države in integritete javnega delovanja v Sloveniji bolj problematičen, kot kažejo mednarodni indikatorji.« Ob isti priložnosti je predsednik države Danilo Türk, sicer znan podpornik Jankovića, poudaril, da je »boj proti korupciji ena temeljnih nalog v prizadevanju za pravno državo in splošni družbeni napredek.« Čas je, da se vprašamo, kje Janković živi, da – očitno kot edini? – ne opazi perečih problemov korupcije, ki pestijo državo, v vrh katere se je sedaj zavihtel? Si bo še vedno lahko zatiskal oči? Ali še bolje: bo Janković, kot premier, korupcijo še vedno tako aktivno podpiral, kot jo je podpiral do sedaj?

»Tako kot v Ljubljani, bo tudi v državi,« je po navedbah Financ dejal Janković še oktobra letos, ko se je odzval na poročilo parlamentarne preiskovalne komisije, ki se je ukvarjala z gradbenimi posli družine Janković; komisija je sklenila, da obstaja utemeljeni sum, da so bili »zaradi uporabe javnih pooblastil ljubljanskega župana člani njegove družine uspešni pri spremembi namembnosti in s tem zvišanju vrednosti nekaterih zemljišč.« A kaj je to takega? Spomnite se primera nekdanjega poslanca SNS Srečka Prijatelja, v sklopu katerega je predsednik te stranke Zmago Jelinčič – glede trgovanja s poslanskimi glasovi – ocenil, da »to ni nič takega, saj to delajo vsi poslanci v parlamentu.«

Če tako delajo vsi, zakaj ne bi še jaz? Tako tragično je dojemanje korupcije v slovenskih političnih krogih. Se še spomnite, kako sta računsko sodišče in KPK letos sklenila, da ravnanje uradnih oseb na ministrstvu za notranje zadeve pri najemu prostorov za NPU, ustreza definiciji korupcije, ministrica Katarina Kresal pa je zaradi tega dokončno zapustila položaj? Mesec dni pozneje je vložila tožbo zoper načelno mnenje komisije. Kakšno sporočilo je zdaj že bivša ministrica s tem poslala narodu?  Kot bi rekel odhajajoči premier Borut Pahor: »Who cares!« Glede na to, da slovenska sodišča v celih 20 letih niso uspela za zapahe spraviti nobenega velikega kriminalca s področja gospodarstva, je razumljivo, da se vsi z olajšanjem zanašajo ravno na njih. Tudi direktor Lekarne Ljubljana Marko Jaklič, Jankovićev posebni ljubljenček, je v hipu, ko mu je senat ljubljanske ekonomske fakultete (EF) zaradi plagiiranja odvzel naziv magister, izjavil, da bo vložil tožbo. Kaj je s tem sporočil javnosti? Senat EF nima pojma. Tudi evropski poslanec Zoran Thaler, ki so ga novinarji Sunday Timesa zalotili s prsti v marmeladi, je odstopil šele, ko je Pahorja poklical vodja evropskih socialistov Martin Schulz. Hildo Tovšak so morali z Vegradovega prestola, pa čeprav propadlega, praktično fizično odnesti. In ne pozabite, njej so zaupali vsi, od Jankovića do evropskega poslanca Alojza Peterleta.

Na našo edino srečo Slovenija ne leži zgolj v Jankovićevem vakuumu, niti v vakuumu nobenega drugega političnega uma, ampak je vpeta v mednarodne integracije, ki korupcijo priznavajo, zaznavajo in jo tudi preganjajo.

»Korupcija je bolezen, ki uničuje državo od znotraj. Najeda kulturno, politično in gospodarsko zgradbo družbe, spodkopava zaupanje v demokratične institucije, slabi odgovornost političnega vodstva in je pogosto voda na mlin skupinam organiziranega kriminala. Po nekaterih ocenah znašajo gospodarski stroški korupcije v EU več kot 120 milijard evrov na leto, kar je približno en odstotek bruto domačega proizvoda EU in precej več, kolikor unija porabi za boj proti organiziranemu kriminalu in terorizmu ter za politiko azila, priseljevanja in upravljanja meja skupaj,« je ob letošnjem dnevu boja proti korupciji v časopisu Delo zapisala evropska komisarka za notranje zadeve Cecilia Malmström. Si predstavljate Jankovića in Malmströmovo v pogovoru za isto mizo? Težko bosta našla jezik, v katerem se bosta sporazumela. Morda bi dialog uspel v družbi stečajnega upravitelja? Tega bo Slovenija dobila, kot je v intervjuju za zadnji Reporter, napovedal že ekonomist Rado Pezdir.

Od človeka, ki problemov ni sposoben niti prepoznati, se nikar ne nadejajte rešitve taistih problemov. Od človeka, ki trdi, da korupcija ne obstaja, ne pričakujte poštene oblasti. Janković bi v javnosti sporno izjavo lahko vzel nazaj, čeprav takšna dejanja niso v njegovi naravi, a tudi to najbrž ne bi spremenilo ničesar. Vemo, da volk menja zgolj dlako. Narave nikoli ...