V minulih tednih, mesecih in letih je bilo ogromno govora o obrestnih merah, kot enemu najpomembnejših dejavnikov ekonomskega dogajanja. Njihovo gibanje vpliva na kapitalske trge, inflacijo, ceno kreditov, vrednost prihrankov in še bi lahko naštevali.
Potem, ko smo v letih po finančni krizi 2008-09, v medijih lahko zasledili naslove, kot npr. ''ECB znižala obrestno mero'', se je v lanskem letu situacija obrnila. Zdaj slišimo izključno informacije o tem, da se obrestne mere zvišujejo. Kaj to za nas pravzaprav pomeni? Začnimo z osnovnimi podatki.
Temeljne obrestne mere so v pristojnosti centralnih bank. V evroobmočju je to Evropska Centralna banka (ECB). Centralne banke s pojmom obrestna mera opisujejo mero po kateri si lahko banke od njih izposodijo kratkoročno posojilo. Nizke obrestne mere, po domače, pomenijo ''poceni denar'' in obratno.
Kako se to odraža v resničnem svetu?
ECB ne določa obrestnih mer, ki jih plačujete za posojilo ali prejemate za bančno vlogo. Vendar pa nanje vpliva. Poslovne banke (banke, kot jih poznamo v vsakdanjem jeziku) v odvisnosti od obrestnih mer, po katerih si izposojajo denar, določajo, po kakšni obrestni meri ga bodo posodile naprej (krediti), oziroma, koliko so pripravljene plačati, le si ga izposodijo od drugih (depoziti).
Ob nizkih obrestnih merah se podjetja in posamezniki raje zadolžujejo, s tem pa sta potrošnja in gospodarska aktivnost večji. Hkrati zanje ni zanimivo, posojati denar bankam. Obratno seveda velja za primer visokih obrestnih mer.
Trenutno višanje obrestnih mer je namenjeno zniževanju inflacije (ki je deloma posledica dolgega obdobja nizkih obrestnih mer in s tem velike količine denarja v obtoku). Obenem pa to lahko (in verjetno bo) povzroči ohlajanje gospodarske aktivnosti. Višje obrestne mere same po sebi ne bodo pocenile uvoženih energentov, napolnile praznih polic v trgovinah z živili ali dostavile polprevodnikov proizvajalcem avtomobilov. Lahko pa znižajo inflacijska pričakovanja. Če bodo namreč ljudje in podjetja menili, da bo visoka inflacija postala stalnica, bodo delavci zahtevali višje plače, delodajalci pa zvišali svoje cene (zveni znano? – temu pravijo cenovno plačna spirala). Višje obrestne mera naj bi dražile kredite in nagrajevale prihranke. ECB pravi, da bo obrestne mere zviševala, ''dokler bo potrebno''.
Pa je to res? Kaj to pomeni za posameznika?
Vsi vemo, da banke, s katerimi imamo kot komitenti opravka, niso ravno dobrodelne ustanove. Zato ne preseneča, da se politika ECB zelo hitro odrazi na kreditnem delu (gledano s strani potrošnika), kot na depozitnem. Krediti so v večjem delu vezani na variabilno obrestno mero, torej EURIBOR* (ki je tako rekoč neposredno odvisen od odločitev ECB), s tem pa se višina obrestne mere zelo hitro odzove na višanje obrestne mere s strani ECB.
Pri depozitih je situacija obratna: večina depozitov ima vnaprej določeno fiksno obrestno mero. Bankam se zato nikamor ne mudi z višanjem. Jeseni 2022 so bili odgovori večine bank, na novinarska vprašanje glede višanja obrestnih mer na depozite, izrazito ''diplomatski''. Tudi podatki Zveze potrošnikov Slovenije z začetka leta to potrjujejo. Nenazadnje smo Slovenci, statistično, zelo dobre stranke. V 11 letih, ko se obrestne mere niso dvigovale, je namreč znesek prihrankov prebivalstva na bančnih računih zrasel s slabih 15 na skoraj 25 milijard EUR.
Če je bilo to smiselno (tudi v času nizke inflacije), je vsaj vprašljivo. Slabo zame je, če je inflacija 2%, obrestna mera na moj depozit pa 0%. Pa je kaj bolje, če je obrestna mera 1,5%, inflacija pa 9%? Mislim, da si na to lahko odgovorite sami.
