Kriza se z zamikom kaže tudi na področju števila osebnih stečajev in pričakovati gre, da bo posledica stečajev, ki so nastali pri pravnih osebah tudi več stečajev na področju fizičnih oseb.
Vedno več priložnosti za nov začetek
Po podatkih Vrhovnega sodišča je bilo v Sloveniji od 1. 10. 2008, ko je institut osebnega stečaja začel delovati, pa do 4. aprila letos vloženih 2520 predlogov, začetih 1545 postopkov, pravnomočno končanih pa 899 postopkov osebnih stečajev. Prof. dr. Šime Ivanjko, profesor na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru in eden soavtorjev predloga zakona, ki je institut vpeljal, pojasnjuje, da so osebni stečaji tako v Evropi kot v Sloveniji v porastu. V članicah EU je v letu 2010 njihovo število porastlo, v Nemčiji za 7,6 odstotkov, na Švedskem za 19, na Nizozemskem 16, v Franciji za 8 in na Finskem za 6 odstotkov. Po mnenju Ivanjka se kriza z zamikom kaže tudi na področju števila osebnih stečajev in pričakovati gre, da bo posledica stečajev, ki so nastali pri pravnih osebah tudi več stečajev na področju fizičnih oseb.
Izenačitev upnikov
Bistvo osebnega stečaja je, da se upniki, če je to možno poplačajo iz premoženja, ki ni eksistencialnega pomena za fizično osebo in da jo sodišče po proučitvi vseh okoliščin oprosti dolgov, da bi lahko zaživela normalno življenje. To je po mnenju Ivanjka oblika humanizacije med upnikom in dolžnikom, glede na to, da so pogosto tudi upniki (zlasti finančne institucije) soodgovorni za dolžnikovo stanje. Prav tako želi zakonodajalec z osebnim stečajem izenačiti upnike, kajti v situaciji, ko še ni osebnega stečaja, je prvi upnik (to so pa močne finančne institucije) dosegel na sodišču sklep o izvršbi in blokiral celotno premoženje, se sam poplačal iz tistega premoženja, ki ga je dolžnik imel, drugi upniki pa so enostavno ostali brez vsega. Z uvedbo osebnega stečaja noben upnik nima prednosti, ampak so si vsi v enakem položaju in se sorazmerno poplačujejo iz dolžnikovega premoženja. Kot še poudari Ivanjko, z osebnim stečajem niso prizadeti upniki, ki imajo svoje pravice zavarovane.
Pogoj je insolventnost
Pogoj za začetek osebnega stečaja, nadalje upravičenost do odpusta obveznosti, ter sam potek stečaja določa pristojen zakon, in sicer Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, in sicer ta za pogoj pričetka določa insolventnost dolžnika, kar pomeni, da je ta trajneje nelikviden (več kot za dva meseca zamuja s plačilom obveznosti, ki v skupnem znesku presegajo trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ter za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti, ki presegajo 1000 evrov) ali dolgoročno plačilno nesposoben (ko je vrednost dolžnikovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti). Predlog za začetek postopka osebnega stečaja lahko poda dolžnik sam ali pa njegov upnik, ki ima do dolžnika terjatev, s plačilom katere dolžnik zamuja več kot dva meseca. Pogoj za začetek postopka je tudi plačilo predujma, ki za fizične osebe znaša 1.954,50 evrov. Kot pojasnjujejo na Vrhovnem sodišču pa so to tudi vsi stroški postopka.
Banke nad osebnim stečajem niso navdušene, saj želijo svojega dolžnika držati "v šahu".
Za nami so že prve prakse in težnje po poenostavitvi postopka
V Sloveniji se zgledujemo po evropskem sistemu, pri katerem je dolžnik določen čas pod nadzorom. Pri nas ta nadzor traja od dveh do petih let. Zdi se, da je ta rok predolg, pove Ivanjko, kajti zlasti v ameriškem sistemu je lahko dolžnik takoj oproščen, če ne obstaja nobena možnost, da bi lahko v petih letih karkoli dobil karkoli ali karkoli plačal. V našem sistemu tako še vedno ostaja veliko primesi in želje po kaznovanju dolžnika. Smotrno bi bilo razmišljati, tako Ivanjko in tudi v Evropski uniji se razmišlja, da bi se ti postopki poenostavili. Namreč, če sodnik dejansko ugotovi, da dolžnik ne bo nikoli plačal in da ne zmore plačila, potem nima smisla, da sodišče dve ali pet let upnika drži pod nadzorom, ker so s tem povezani samo stroški, ni pa koristi. Ivanjko ne izključuje, da bo v nekaj letih prišlo do idej, da se to spremeni. Sedaj je situacija takšna, da se v prvem delu postopka razproda premoženje, s katerim se poplačajo vsi upniki sorazmerno, dolžnik pa je nadalje od dveh do pet let pod skrbstvom sodišča oziroma upravitelja. Če spoštuje tisto, kar mu je s sklepom sodišče določilo (da mora v teh petih letih skrbeti za plačilo ostalih dolgov), ga po tem roku sodišče oprosti vseh dolgov, razen dolgov za odškodnino, če je koga poškodoval, za vzdrževanje in podobno,… Sicer se dolžnika po tem roku vpiše v poseben register, tako, da od njega ne more več terjati nobeden upnik ničesar, tudi če nekdanji dolžnik kasneje pridobil premoženje.
Izguba stanovanja kot breme osebnega stečaja
V primeru osebnega stečaja bo v stečajno maso vključeno tudi stanovanje ali hiša v lasti dolžnika. Čeprav so predlagatelji zakona predlagali, da dolžnik ne izgubi stanovanja, oziroma, da stečajni upravitelj njegovega stanovanja ne proda, temveč sme dolžnik dve ali tri leta ostati v samem stanovanju in plačevati najemnino, ki jo določi sodnik, ta predlog ni bil sprejet. Sedaj pa je situacija takšna, da stečajni upravitelj prevzame dolžnikovo stanovanje kot nekakšen skrbnik, ga proda in z denarjem poplača upnike. Na žalost zakon ne govori o tem kaj se zgodi z dolžnikom, ki ostane brez eksistencialne potrebe, to je stanovanja.
Zlorab naj ne bi bilo
Kot pojasnjuje Ivanjko se v dosedanjih postopkih ni ugotovilo, prav tako pa tudi v svetu ni statističnih podatkov o tem, da bi osebne stečaje spremljale zlorabe. Dolžnik je namreč v celotnem postopku stečaja pod skrbstvom in nadzorom upravitelja in sodišča, pa tudi vseh upnikov. Upniki tudi sami kontrolirajo drug drugega, da ne bi dolžnik favoriziral enega ali pa prenašal premoženje na drugo osebo in podobno. Ivanjko možnost zlorabe osebnega stečaja, ki se pogosto omenja v javnosti sicer ne izključuje, vendar poudarja, da gre v tem primeru zgolj za izjeme in ne pravilo.
Kako gledajo na osebni stečaj banke?
Banke nad osebnim stečajem niso navdušene in nikoli ne bodo. Ivanjko pove, da so idejo o začetku osebnega stečaja na njihovem institutu predlagali že leta 1995, ampak so bile banke proti, kar je razumljivo, saj želijo svojega dolžnika držati v šahu. Ne moremo pričakovati, da bodo banke navdušene, vendar je to uredba Evropske unije, ki smo jo dolžni spoštovati, še pove in doda, da se bi pravna stroka tudi če ne bi bili člani Evropske unije zavzemala za osebni stečaj, ker je to klasični civilni institut, ki ga poznamo že iz biblijskih časov. Cilj osebnega stečaja ni poplačilo upnikov, temveč oprostitev dolžnika, da lahko začne normalno živeti z prihodki, ki jih ima. Ne gre namreč samo za fizično osebo kot tako, ampak tudi za njegovo družino, otroke… Če ne bi bilo osebnega stečaja, bi lahko vsak pošten posameznik, ki zabrede v dolgove, padel v breme družbe kot socialni problem, česar pa si ne želimo.
