V ozadju je gospodarsko okrevanje v razvitih državah, ki je hitrejše in intenzivnejše od pričakovanj.
Za nami je prvih letošnjih sto trgovalnih dni, vrednost najbolj reprezentativnega ameriškega delniškega indeksa se je povečala za skoraj 12 odstotkov (v lokalni valuti).
Zgodovinsko gledano je to nadpovprečno dober rezultat, do zdaj je bilo namreč le 20 let takšnih, v katerih je indeks v prvih sto dneh trgovanja pridobil več kot deset odstotkov. Od leta 2000 se je to zgodilo le trikrat, poleg letos še v letih 2013 in 2019. Čeprav pretekla donosnost nikakor ne napoveduje prihodnjih donosov, je vendarle vredno omeniti, da je velika večina teh obdobij tudi v nadaljevanju leta postregla s pozitivnimi donosi.
Le trikrat se je namreč zgodilo, da je bil preostanek leta negativen, vsa druga leta so bila visoko pozitivna, z mediano donosnosti v višini sedem odstotkov.
Najpomembnejši vzroki letošnje rasti so gospodarsko okrevanje v razvitih državah, ki je hitrejše in intenzivnejše od pričakovanj, nadpovprečno preseženi poslovni rezultati podjetij v zadnjih dveh četrtletjih, pričakovana izjemna rast dobičkov do konca tega leta ter še vedno zelo spodbudna denarna politika večine centralnih bank.
Eden izmed pomembnejših trendov, ki smo mu letos priča, je rotacija znotraj posameznih naložbenih razredov, še posebno pa med posameznimi naložbenimi stili. Po dolgem času se je končala prevlada tehnološkega sektorja, ki je v preteklih letih po pozitivni donosnosti močno odstopal in tudi sicer močno pripomogel k pozitivni donosnosti delniških indeksov v celoti.
V ospredje so prišli nekoliko pozabljeni sektorji – energetika, materiali in finance ter dejavnosti, ki so bile zaradi pandemije v preteklem letu pod večjim negativnim pritiskom. Takšna realokacija sredstev je bila voda na mlin tudi evropskim delniškim trgom, katerih sektorska sestava močneje izraža navedene sektorje. Med posameznimi naložbenimi slogi se je nadpovprečno dobro odrezal tako imenovani value segment. Delno zaradi pretekle zapostavljenosti, predvsem pa zaradi strahu pred inflacijskimi pritiski.
Ta podjetja so namreč nekoliko manj zadolžena, njihov denarni tok je predvidljivejši in predvsem časovno bliže, s čimer so privlačnejša v primeru dviga zahtevanih donosnosti netveganih naložb zaradi pojava inflacije. Prav tveganje prihodnje inflacije je, sodeč po anketah med največjimi upravljavci premoženja, trenutno njihova največja skrb.
Inflacija je bila v preteklosti sicer dobra za delniške naložbe, vendar se lahko zgodi, da bo tokrat, vsaj kratkoročno, drugače. Delniški trgi so namreč postali zelo odvisni od likvidnosti, ki jo zagotavlja spodbujevalna politika denarnih oblasti. Strah pred inflacijo povečuje strah pred spremembo denarne politike, če bi ta postala trajnejša in višja od ciljnih ravni.
Vlagatelji v tem smislu največ pogledujejo predvsem proti ameriški centralni banki Fed, ki pa, ne glede na zadnje podatke o eskalaciji cen, vztraja, da gre le za prehodni pojav. S tem se je mogoče strinjati, saj so sedanji cenovni pritiski delno izraz cenovnih korekcij v koronskem obdobju, predvsem pa zaradi nenadnega močnega povečanja povpraševanja, ki mu, tudi zaradi nekaterih pandemskih prilagoditev na strani ponudbe, proizvodnja kratkoročno ne more slediti.
