Če je morala ena od oblik družbene zavesti, potem je Slovenija že nekaj let v komi.
»Gregor Golobič ni neumen. Je bister. Dovolj je inteligenten, da se zaveda sramotnega prepada med svojimi besedami in dejanji. Žal pa ni dovolj pronicljiv, da bi dojel, da ga ravno zaradi tega čaka epilog, ki bo verjetno res podoben epilogu filma The Return of the Living Dead. Tam se živi mrtveci vrnejo v svoje grobove, Golobič pa se bo lahko vrnil samo še v zasavsko hribovje. Vprašanje je samo, koliko škode mu bo prej uspelo napraviti v tokratnem pohodu v politiki?« je pred štirimi leti v tekstu Zares nevarna strategija zapisala avtorica teh vrstic, ko se je malo ukvarjala s prišleki v slovenski politiki. S starimi obrazi, ki se poskušajo prodajati pod novimi maskami. No, saj te so kmalu popadale na tla. Dandanes bi bržkone težko našli koga, ki se ne bi spomnil, da je Golobič tisti politik, ki se je narodu zlagal, da nima lastniškega deleža v nobenem podjetju, dejansko pa je imel 10-odstotni lastniški delež v nizozemski družbi Ultra Sum, ki je 70-odstotna lastnica Ultre. Laž ga je stala bleščeče politične kariere, ki so jo številni napovedovali sicer večnemu zakulisnemu igralcu. Domača modrost že ve, kam cilja, ko pravi, da je laž »ključ h koncu«.
V podobne pasti sta se tokrat zapletla Zoran Janković in Gregor Virant. Janković se je – enako kot Golobič –, v javnosti zlagal, ko je govoril o lastništvu. Sicer ne v podjetju, temveč v svojih nepremičninah; zatajil je lastništvo hiše v Grosupljem. Vse se mu zdi povsem v redu, kajti, kot se je izgovoril v medijih, gre za družinske zadeve: hiša je uradno njegova, neuradno pa sinova. »Golobič ni nikoli doumel teže svojega greha in kaže, da je tudi Janković morda ne bo,« je v časniku Žurnal24 zapisal urednik Borut Hočevar.
Virant je bil po končanem delu na ministrstvu za javno upravo, po zaključku mandata Janeza Janše, uradno brez službe, zato je prejemal funkcionarsko nadomestilo, poleg tega pa je še delal honorarno. Ob razkritju je nekaj denarja vrnil v državni proračun in se branil, da je kriv, ker je »delal, ne pa sedel doma«. Morda bi si moral vzeti minuto časa in prebrati zapis antropologinje Maje Sunčič, ki se je v Reporterju dotaknila tudi njegovega ravnanja: »To ni protizakonito, je pa skrajno nemoralno, da kandidat za premiersko mesto govori o rezanju nepotrebnih stroškov in varčevanju, potem pa sam popolnoma izkrivlja koncept socialne pomoči. Kakšna pa je socialna pomoč, če je ob tem zaslužil skoraj 100 tisoč evrov? S tem pa je zanikal tudi temeljne postulate liberalizma o vitki državi in vodila, da vsak poskrbi sam zase.«
Mar zdaj razumete v čem je problem? Virant in Janković nista kršila nobenega zakona, toda tega, da sta se izkazala za obupna moralna packa, res ni mogoče spregledati. Upravičeno se poraja vprašanje: je morala v razmerju s politiko – in gospodarstvom, kot tesnim soigralcem politike v družbi –, pomembna? Renesančni mislec Niccolo Machiavelli bi se strinjal, da ja in tudi filozof Benedetto Croce je o njem zapisal: »Machiavelli ne samo da ni zanikal morale, temveč je bil sam eden od največjih in najbolj trpečih moralnih duhov, kar jih pozna zgodovina; vedno je težil k uveljavitvi moralnosti v svetu.«
Ste kdaj pomislili na moralo po tej plati? Zdi se samoumevna, toda v resnici je, kot opažamo, vsakodnevno drastično primanjkuje. Za primer si lahko še enkrat preberete zgornje vrstice o veselih dogodivščinah Jankovića in Viranta. Kaj je sploh morala? »Morala označuje obliko človekovega odnosa do sveta, drugih ljudi in do sebe. Manifestira se v motivaciji postopanja, ocenjevanju moralno relevantnih dejanj, dobrih in slabih. Nanaša se torej na tisto, kar je dobro in kar je slabo, kar je pravilno in kar je napačno pri človekovi osebnosti in njegovem postopanju. Je potemtakem lahko celota moralnih vrednot in običajev v neki družbi,« razumljivo piše spletna enciklopedija Wikipedija, ki še dodaja, da se morala »pravzaprav začenja tam, kjer človek svojo individualnost uskljajuje in podreja zahtevam življenja v skupnosti. Tako morala vključuje pravila, norme, kategorije, ideale, pogosto nepisane predpise, ki veljajo tako za posameznike kot za celotne skupnosti.«
Torej? Ravno zato, ker Virant in Janković ne prepoznata svoje moralne zmote – v iskrenost njunega trdnega prepričanja, da nista grešila, pa res ne gre dvomiti –, dajeta javnosti občutek, da je takšno početje dopustno. Del javnosti se sicer zgraža in ju obsoja, potihoma pa bi najbrž marsikdo v danih okoliščinah ravnal tako, kot sta ravnala gospoda. Pravijo, da priložnost dela tatu: kdo pa ne bi prejemal socialne podpore od države in hkrati še delal na črno, če bi se mu tako ponudila možnost za dodatni zaslužek in kdo ne bi nakazoval velikih zneskov na bančne račune svojih sinov za domnevno obnovo (lastne!) hiše, če bi bil to eden od varnih načinov, kako skriti verjetno pranje denarja v družini? Najbrž bi težko našli človeka, ki ne bi podlegel skušnjavam.
Če je morala ena od oblik družbene zavesti, potem je Slovenija že nekaj let v komi. Lahko porečete, da tudi drugje ni nič bolje, ampak dokler živimo tu in ne drugje, bo opis stanja žal ostal: Slovenija je v politični, družbeni in seveda gospodarski komi.
Janković in Virant sta dokaz, da bomo v tej komi tudi obtičali. Z ostalimi, ki so doslej kreirali parlamentarno politiko, smo se že dodobra seznanili in vemo, kaj lahko pričakujemo od njih. Večine si več ne želimo. Ne želimo si niti tistih, ki z minornimi podporami tavajo zunaj parlamenta. Levica je upanje našla v Jankoviću, nasprotniki levice pa so odrešenika videli v Virantu; pa se oba sfižita, še preden prideta čez parlamentarni prag! Tja bosta najbrž vseeno prišla, a njuni medijski svetovalci bi jima morda lahko prijazno pojasnili, da sta si avreolo že zapravila. Vladar, ki zanika moralo, je slab vladar. Če je morala, kot pravi teza, osnova človekovega obstoja, brez nje pa je ta degradiran v nečloveka, ki ni »ne žival ne človek«, potem Janković in Virant nista daleč od bulmastifov. Ne glede na to, kakšna bo koalicija.
