Pomislite, imate babico, ki je rada prebirala slovensko paradno »družinsko« revijo Jano. Že od začetka izhajanja; no, tedaj je bila babica stara šele petdeset let. Jano je prebirala tudi, ko je bila stara šestdeset, in po malem, ko je zakorakala čez sedemdeset let. Danes je babica stara skoraj devetdeset let in Jane ne bere. Zakaj ne?
Razumljivo, preslabo vidi. Ustvarjalci Jane bi morda ugovarjali, da se njihov produkt še vedno dobro prodaja – okrog 20.000 izvodov na teden – a hkrati bi se morali zavedati, da je babic, ki slabo vidijo, v Sloveniji čedalje več. Družbi Delo Revije se populacija stara in umira.
Ko je Jana leta 1971 izšla prvič, je njena naklada obsegala kar 80.000 izvodov. Najprej je doživela hladen tuš – po štirih mesecih izhajanja je padla na 27.000 izvodov –, z menjavo uredniške politike pa se je ustoličila na približno 60.000 izvodih in tolikšno naklado so ji pripisovali še pred desetimi leti. Danes je povsem drugače. Kot del finančne manipulacije so do zdaj na Delu Revijah končali dolgovi v višini okrog 35 milijonov eur, to pa je bistveno nad plačilnimi sposobnostmi podjetja. V resnici so dolgovi tako visoki, da bi podjetje s takšnimi prihodki in dobički za tak kredit lahko učinkovito odplačevalo zgolj obresti. Kako lahko banke take kredite sploh dopustijo? A to je v Sloveniji najbrž že nesmiselno vprašati?
Hkrati se je potrebno zavedati, da četudi podjetja lastništvo ne bi finančno izčrpalo, bi ti mediji prej ali slej zapadli v težave. Makroekonomski vidik svetovne gospodarske krize je vse skupaj le malo pospešil.
Družba Delo Revije je namreč relativno tipičen primer reliktizma tiska, ki se ni bil sposoben hitro digitalizirati; njihovi odgovorni so v času digitalizacije očitno ravnali neodgovorno. Največji (vsebinski) konkurent Dela Revij je hiša Adria Media Ljubljana (AML), ki je pred leti – tedaj še kot Burda – precej investirala v spletne medije ter v spletne strani svojih tiskanih medijev, okoli katerih je gradila živahne spletne skupnosti: dober primer je, denimo, debatni forum ženske revije Cosmopolitan. AML, ki je razvila dobro strategijo na spletu, je na internetu postavila celo popolnoma samostojne projekte, recimo: Govori.se, Hudopoceni.si in še nekaj drugih. Toda ta čas, ko je AML iskala nove bralce preko spleta in s tem podpirala tudi svoje tiskane izdaje – tiskana izdaja ni več le trafika ali nabiralnik, pač pa podaljšek holistične blagovne znamke, ki se mora konzumentov dotikati povsod, tudi na spletu, na mobilnem telefonu, v okviru družabnih omrežij in tako dalje – je Delo Revije na spletu bolj ali manj stagnirala.
Edicije Dela Revij so dobile spletne izdaje relativno pozno, te pa so bile – in še danes so – dizajnersko in vsebinsko prazne; na njih se ne dogaja praktično nič. Da so se dela na spletu lotili naravnost porazno, dokazuje tudi ugašanje njihovega portala Njena.si, ki je imel po rezultatih MOSS-a v merjenju obiskanosti spletnih strani v aprilu 2009 kar 55.859 dosega med uporabniki, junija letos pa je njegov doseg v Sloveniji štel le še 24.807. Padec je očiten. Zlasti, ker Cosmopolitan.si doseg ohranja: aprila 2009 so šteli 70.068 uporabnikov, junija letos pa 71.119. Tudi najnovejšemu tovrstnemu konkurenčnemu projektu Zenska.si, ki ga izdaja podjetje VSN, doseg vztrajno narašča: novembra 2010 so tako zabeležili 32.109 uporabnikov, junija 2011 pa že 87.460.
Če lahko tako uspešno deluje konkurenca iz različnih medijskih hiš, zakaj Delu Revijam ne more uspeti? Zakaj se mediji Dela Revij ne zmorejo uspešno transverzirati iz offline izdaje v online, kot je to na slovenskih tleh najbolje uspelo medijskim hišam Pro Plus, Styrii in že omenjeni AML? Kako to, da se odgovorni na Delu Revijah niso zavedali, da lahko internetne izdaje offline izdajam pomagajo tudi v oglaševalskem smislu in ne le v smislu prepoznavnosti blagovnih znamk? Res je, da tiskani mediji še nekaj časa ne bodo propadli, vsaj v Sloveniji ne, kajti ta trg je nefleksibilen, toda internet kljub temu nudi vedno nove in nove možnosti dodatnega zaslužka. Trenda upadanja bralcev tiska se v svetu dobro zavedajo in zato so spremembe v razumevanju konzumentovih potreb nujne: danes lahko Time in Forbes berete tudi na Kindlu, številne revije lahko spremljate na iPadu. Kje pa lahko prebirate edicije Dela Revij? Ja, pri frizerju. A tja ne zahajate vsakodnevno ...
In novinarji? »In na koncu so tukaj še novinarji, ki se – namesto da bi stopili v bran svojim kolegom in javnosti – kot nekakšni politični odvetniki na vse pretege trudijo, da bi krivca za polom največje domače revijalne hiše našli kar v svojih vrstah, ob tem pa se tolažijo, da ne gre ne za prvi ne za zadnji propad neke medijske hiše pri nas,« je bistvo strnil Dnevnikov novinar Blaž Petkovšek.
No, če bi novinarji Dela Revij imeli vsaj spodobne spletne izdaje, se jim ne bi bilo potrebno prepirati s tiskarno Set, ki – zaradi neplačanih računov – noče natisniti njihovih revij ...
