Stara celina v primerjavi z drugimi globalnimi gospodarstvi, predvsem z ZDA in Kitajsko, ne sledi tempu razvoja. Pomanjkanje vizije, ambicije, samozavesti, kljub skoraj 450 milijonom prebivalcev tudi premajhen in preveč razdrobljen (kapitalski) trg: to je le nekaj ovir, zaradi katerih v EU bijejo plat zvona številni ne posebej optimistični odločevalci, managerji, podjetniki – tudi tisti iz največjih branž in družb –, pa investitorji in še kdo.
Kriza konkurenčnosti je postala nabrušena kosa, ki visi nad nami in grozi, da obglavi našo prihodnost, tožijo pesimisti (ali pa jim moramo reči: realisti?). Bolj strukturirano, v besedah Patricie Cohen, londonske dopisnice New York Timesa, pa lahko opišemo nič kaj rožnate razmere tudi takole: EU je ujetnica birokratskih ovir, ki pogosteje škodijo konkurenčnosti kot pa varujejo trg EU in naše skupno gospodarstvo.
Finančni trgi so razdrobljeni, javne in zasebne naložbe prenizke; podjetja premajhna ali prešibka, da bi tekmovala na svetovnem odru. Poceni ruska energija, uvozi s Kitajske – pa tudi vojaška varnost, ki naj bi jo zagotovile ZDA kot strateški partner: vsi ti podporni stebri EU, na katere smo se navadili v obdobju pred covidom in vojno v Ukrajini ter spremenjeno vlogo azijskega velikana v novem svetu, so videti kot nostalgičen spomin.
»Evropa je ustrojena za svet včeraj, ne pa jutri,« pravi Mario Draghi, nekdanji guverner Banke Italije in predsednik Evropske centralne banke ter za kratek čas tudi »krizni« premier Italije. V pričakovanju »poročila o prihodnosti evropske konkurenčnosti«, katerega pripravo je septembra lani Draghiju kot izkušenemu finančnemu strokovnjaku in občasnemu politiku zaupala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in ki ga bo Italijan po mesecih ugibanja in skrivnostnosti v času pred evrovolitvami končno objavil v prihodnjih dneh, so obrazi v EU bolj kisli.
Drugi gredo naprej, mi capljamo?
Medtem ko iz Washingtona in Pekinga prihajajo novice o več-sto-milijardnih investicijah, na primer v trajnostno energijo, polprevodnike, električno mobilnost (zaradi kitajskih vozil se na semaforjih evropskih proizvajalcev tako že prižigajo same rdeči luči), EU močno zaostaja. V poročilu McKinsey Global Institute (analizirali so podatke za 2022) so ocenili, da velika podjetja v Evropski uniji investirajo za 60 % manj kot primerljiva ameriška ter rastejo za tretjino počesneje.
Namesto da bi se pognali v hiter tek in se poskušali vsaj približati drugim, če jih že očitno ne moremo prav hitro ujeti, imamo v Evropi vrsto svojih težav. Elektriko plačujemo dražje, v povprečju delamo počasneje in ustvarimo manj. Včasih se zdi, da imamo 27 ločenih in precej fragmentiranih trgov držav članic, drugič imamo vsaj na papirju en sam skupni trg EU.
Večino časa pa kaže, da razmere nikoli niso ustrezne za vse. Enkrat so jezni tisti, ki vidijo preveč ovir in si prizadevajo za enoten in čim bolj svoboden trg EU, drugič prekipi tistim, ki vidijo v morebitnem slovesu od pristojnosti in samostojnosti (ali pa vrtičkov, če hočete) posameznih držav nevarnost za lokalne proizvajalce in delovno silo na račun korporacijskih gigantov. Dodati moramo še politično negotovost, pri so svoje dodale še na novo premešane karte na pravkar izpeljanih EU volitvah, in dobimo zmes, ki se ji lahko žalostno reče »Kam greš, Evropa?«
Je čas za preplah ali pa vendar tudi nekaj optimizma?
Od Dragijevega poročila, ki naj bi pomagalo začrtati smernice za politične odločevalce, podjetja in naložbeni kapital, ne moremo pričakovati čudeža. Še posebej zato, ker na Draghija že letijo ostre puščice, češ da je preveč poslušal predstavnike industrije in se precej manj posvečal drugim, na primer civilni družbi, kar mu na primer v kritični analizi za Euronews očitata Max Bank in Olivier Hoedeman.
A ne glede na to, kako (ne)ljub ali (ne)simpatičen nam je 76-letni Italijan – da o njegovi »šefici« Ursuli von der Leyen sploh ne govorimo – čakajo EU turbulentni časi. Tisto, na kar je Draghi že namignil, namreč ni mačji kašelj. Samo za digitalni in zeleni prehod rabimo več kot 500 dodatnih milijard evrov dodatnega vložka letno. Sicer bi bilo preveč kritično trditi, da tu ne počnemo čisto nič. Pri trajnosti imamo recimo sklenjen evropski zeleni dogovor in celo vrsto konkretnih zavez, ampak počasi se bodo te morale začeti uresničevati.
Pripnite si varnostne pasove.
Lahko se zgodi, da bodo časi, ko bomo morali iz temeljev obnoviti sistem financiranja, konsolidirati proizvodnjo in jo utrditi v odkritem boju s konkurenco z drugih celin, doseči tudi političen sporazum glede tega, kje bo meja med prostim trgom in protekcionizmom za podjetja in izdelke z oznako »izdelano v EU«, spominjali na zelo divjo vožnjo na vrtiljaku. Upajmo le, da bomo na koncu stopili z njega z nasmehom in da se bo »evropski roller-coaster« razpletel s srečnim koncem.
