Kljub začetku poletja se nad Parizom zbirajo črni oblaki. Ne gre za predstave francoske izbrane nogometne vrste na evropskem prvenstvu ali glavobole zaradi organizacije olimpijskih iger v prestolnici. Trenutna tema številka ena je namreč politika, tej pa posledično sledijo tudi finance. Kaj se dogaja? Delniški indeks CAC40 je v enem mesecu izgubil vse, kar je »pridelal« od začetka leta. Okroglo 8-odstotni padec v zadnjem mesecu je posledica negotovosti in razburkanih razmer v državi po evropskih volitvah. Tem sledijo nove, izredne državne parlamentarne volitve. Politiki v svoje gospodarske »programe« (besedo smo namenoma zapisali v narekovaje) vključujejo vse mogoče obljube in pri tem jim je bolj mar, da jih bodo volivci slišali, kot pa to, ali se bodo dali »cilji« potem tudi dejansko uresničiti. Nemir se širi med bančniki, investitorji, podjetniki. Analitiki mrzlično računajo, kaj bi prinesel ali odnesel ta ali oni povolilni ukrep. Isto vprašanje se da slišati vsepovsod.
Kaj se bo zgodilo na francoskem trgu po domačih volitvah?
Najprej poglejmo, kaj se je zgodilo na evrovolitvah. Desničarski Nacionalni zbor je pometel s konkurenco: z 31 odstotki je zbral več glasov kot stranka Preporod predsednika Emmanuela Macrona (nekaj manj kot 15 odstotkov) in koalicija strank z levega pola (slabih 14 odstotkov) skupaj. Po triumfu Zbora in hudem porazu svoje stranke je Macron razpustil francoski parlament in razpisal predčasne volitve že za 30. junij letos.
»Predsednik gre na vse ali nič,« je enoglasno sporočilo iz Francije. Ali bo zmaga Nacionalnega zbora prebudila nasprotnike te desničarske stranke z vseh koncev in jih vsaj začasno povezala na državnih parlamentarnih volitvah ter jih na ta način popeljala do kakršne koli zmage, ali pa bo Nacioanlni zbor po evropskem zmagoslavju zavladal tudi doma.
»Družinska stranka« je vse močnejša.
Zakaj tolikšna panika? Nacionalni zbor ima med vsemi volivci razen med svojimi oznako skrajne desnice. Ta jezdi na klasičnih populističnih sporočilih in je bila dolga leta potisnjena na obrobje. A od daljnega leta 1972, ko je tedanjo Nacionalno fronto (z imenom Nacionalni zbor nastopa od leta 2018) ustanovil Jean-Marie Le Pen in jo nato po skoraj 40 letih nepotistično predal v roke najboljši kandidatki, svoji hčeri Marine, se je spremenilo marsikaj. Sporočila, ne glede na to, kako (ne)argumentirana so, sliši vse več nezadovoljnih in razočaranih volivcev drugih strank in tistih, ki na volitve sploh niso hodili. Zbor ima tudi nov obraz. To je komaj 28-letni prodorni (če vprašate njegove volivce) oziroma populistični in povsem nepripravljeni (po mnenju nasprotnikov) Jordan Bardella. Da bo družinski zaplet še bolj spominjal na kako TV limonado, dodajmo, da je (bila) večletna partnerka predsednika Bardelle nečakinja prejšnje predsednice in vnukinja ustanovitelja stranke, saj prihaja iz "klana" Le Pen. Vse torej ostaja v družini.
A politik s svojim mladostnim obrazom in 1,5 milijona sledilcev na TikToku privlači drugačno publiko kot kak ostarel, na ves svet jezen politik z dolgo kilometrino in ne ravno brezmadežno preteklostjo. Vrhunski rezultat Nacionalnega zbora je znak, da ima stranka zdaj širši doseg in nikakor ni več le osamljena druščina s skrajnega roba, s katero nihče v političnih krogih ne bi želel imeti opravka. In prav zato, ker je povsem realno, da pride Nacionalni zbor na oblast v domovini, so se prižgale rdeče luči ne le med političnimi nasprotniki, ampak tudi v poslu in gospodarstvu.
Minister napoveduje potop gospodarstva, če dobijo volitve Macronovi nasprotniki.
Po evrovolitvah je na pariškem borznem parketu sledil padec. Indeks CAC40 je kot rečeno konkretno padel, zelo boleče so nekaj stopnic nižje pristale tudi bančne delnice (Societe Generale je v enem tednu izgubila 12 odstotkov), vlagatelji pa so svoje nezaupanje v prihodnost pokazali tudi s tem, da so zahetvano donosnost francoskih državnih obveznic pognali na najvišjo raven v zadnjih letih. Če se je prej ta lahko primerjala z nemško, je v nekaj dneh prišla na raven precej manj renomiranih članic EU, kot je na primer Portugalska.
Finančni minister trenutne vlade Bruno Le Maire odkrito govori o finančnem zlomu, če bo Bardella (ali njegova mentorica oziroma, če hočete, »lutkarica« iz ozadja Le Pen) zmagal še na drugih volitvah sezone. Opozarja, da vodi gospodarski načrt Nacionalnega zbora v zanesljivo pogubo. Nacionalni zbor z enako vnemo, kot zagovarja svoj boj proti nezakonitemu priseljevanju, glasno obljublja tudi gospodarske ukrepe, ki naj bi bili pisani na kožo »malemu človeku, Francozu, ki želi živeti bolje«. Znižanje davka na dodano vrednost za živila in energente za skoraj tri četrtine (s sedanjih 20 % na obljubljenih 5,5 %), možnost neobdavčenega dviga plač do 10 % brez plačila prispevkov in podobno se morda berejo lepo na predvolilnem seznamu obljub. Toda v praksi gre za »marksistične ideje«, s katerimi bi nastala v francoskem proračunu ekspresno 24 milijard evrov globoka luknja, opozarja minister Le Maire. Javnost in volivce poskuša prepričati, da nacionalistične in protekcionistične ideje ne pomenijo le ekonomske nevarnosti, ampak Francija cele vrste napovedanih zamisli v obstoječih zakonih in regulativi EU niti v teoriji ne more izvesti. Skratka, zamisli Zbora naj bi bile gradovi v oblakih in prazne predvolilne obljube.
Koga bo srečala pamet, volivce ali politike?
Pogled v ne tako oddaljeno zgodovino nas uči, da logika ne naleti vedno na odprta ušesa. Na drugi strani Rokavskega preliva, v Veliki Britaniji, je jeseni leta 2022 na račun podobnih ukrepov sledil gromozanski pok. Ukrepi v katastrofičnem obdobju premierke Liz Truss, na katere precej spominjajo sedanje obljube francoskega Nacionalnega zbora, so Britancem povzročili velikansko povečanje državnega primanjkljaja. Trussova je »odletela« po pičlem mesecu in pol in mimogrede postala rekorderka po najkrajšem premierskem stažu na Otoku, ampak finančni in gospodarski glavobol je ostal.
Na tak črni scenarij poskušata opozoriti Francoze – in ga preprečiti – predsednik Macron in njegov minister Le Maire. S podporniki nizata argumente, zakaj nadaljevati z obstoječo politično garnituro. Pod Macronom se je stopnja brezposelnosti znižala na najnižjo raven v zadnjih štiridesetih letih, za prebivalstvo in podjetja različnih velikosti je trenutna vlada uvedla za 50 milijard davčnih olajšav in vsako leto od 2019., torej pet let zapored, vsaj po oceni hiše Ernst & Young osvojila naziv »najprivlačnejši trg za naložbe v Evropi«.
Sporočilo sedanje vlade je preprosto: »Volite nas in šlo vam bo dobro. Če zmagajo drugi, bo vse narobe.«
Pri tem vladni politiki ne kažejo le na desnico, ampak tudi na svojo – vsaj v boju proti Nacionalnemu zboru – nujno zaveznico, pisano, razdrobljeno in v preteklosti že večkrat skregano levo koalicijo. Ljudska fronta, sestavljena iz socialistov, komunistov, zelenih in skrajno leve Nepokorne Francije, namreč s svojimi zamislimi povzroča vsaj pri finančnem ministru enake občutke kot skrajna desnica. Minimalna neto plača 1.600 evrov, indeksacija vseh plač glede na inflacijo in starostna meja za upokojitev, znižana na 60 let, »vodijo v množično brezposelnost« in jo je Le Maire že javno opisal z eno besedo: »norost«.
Kam se bo usmerila francoska barka: najprej politično, nato pa še gospodarsko?
Pri volitvah je izid negotov. Macron je v sicer dvakrat, leta 2017 in 2022, premagal Marine Le Pen na predsedniških volitvah. A poraženka je drugič, torej predlani, osvojila precej več glasov (delež glasov zanjo se je s 33,9 % povečal na 41,5 %). To za Macrona skupaj z letošnjim polomom na evropskih volitvah ni dober obet za parlamentarne. Skrb nasprotnikom Nacionalnega zbora povzroča tudi to, da se letos zdi, da bi lahko ta stranka končno našla koalicijskega partnerja in tako dobila večino, tudi če je ne more osvojiti sama. Vodja Republikancev Eric Ciotti je namreč »v skrbi za blagostanje države« prvič namignil, da bi lahko vstopil v morebitno »vlado narodne enotnosti« z Zborom. S tem bi poteptal nepisano pravilo, da se v Franciji s skrajnimi strankami nihče ne povezuje in ne sklepa zavezništev za oblikovanje vlade. Ciotti je z izjavo dvignil oblak prahu in spravil v bes tudi številne člane in vodilne iz svoje stranke. Vprašanje je, ali bi »šel do konca«, a tak razplet je vsaj neformalno očitno zdaj tudi med mogočimi povolilnimi scenariji.
Kar zadeva gospodarski del, pa je možnosti več. Staro pravilo pravi, da se juha ponavadi ne poje tako vroča, kot se skuha. Tudi zgodba iz sosednje Italije in koraki, ki jih po zmagi dela še do včeraj podobno »skrajna« premierka Giorgia Meloni in njeno gibanje Bratje Italije so znak, da znajo populisti ne glede na to, s kakšnim zanosom ali domoljubljem pred volitvami »hranijo« svoje volivce, po vzponu na oblast na marsikaj pozabiti in postanejo umirjenejši – vsaj pri ekonomskih vprašanjih. Kot vsi politiki začnejo pogosteje sklepati kompromise in ugotovijo (ali pa se po volitvah prenehajo pretvarjati, da so kdaj mislili drugače), kje so tudi finančne omejitve in kje na primer odnosa z Unijo ne gre dodatno gospodarsko zaostrovati. Ne zato, ker bi jim bilo posebej mar za obljube volivcem, ampak ker vedo, da besni volivci hitro občutijo, če jim ne gre dobro, in lahko politike prihodnjič tudi kaznujejo.
Po eni strani morebitna zmaga Nacionalnega zbora torej še ne pomeni nujno avtomatsko gospodarskega zloma Francije. Po drugi pa trenutne vrednosti indeksov kažejo na precejšnje nezaupanje trga in bojazen, kaj lahko tak razplet volitev povzroči. Začetek francoskega poletja bo torej še zelo, zelo vroč.
