Poiščite vsiljivca med naslednjimi imeni. Julian Alvarez, 75 milijonov evrov. Dominic Solanke, 65 milijonov. Brian Niccol, 112 milijonov.
To je trenutni izplen poletnega »prestopnega roka« – a z lepotno napako. Prva dva s seznama sta nogometaša, napadalca v najboljših športnih letih, za katera bodo navedeni znesek novi delodajalci (Atletico iz Madrida in londonski Tottenham, če ste ljubitelji športa in vas to zanima) plačali njunima prejšnjima kluboma. Tretjega, petdesetletnika v obleki, pa bodo »v zlatu« plačali pri družbi Starbucks.
Imenovanje novega generalnega direktorja najznamenitejše in največje verige lokalov s kavo je zbudilo ogromno pozornosti – in eksploziven odziv na borzi. Ampak počakajmo še za trenutek s trgi, poglejmo najprej ozadje.
Kako velik je Starbucks?
Starbucks je s svojimi več kot 37.000 lokali v več kot 80 državah, okrog 400.000 zaposlenimi in 100 milijoni dnevnih gostov velikanska družba. 12. avgusta – datum je pomemben – je bila njegova tržna kapitalizacija 87,3 milijarde dolarjev.
Starbucks je v prvi polovici leta v primerjavi z istim obdobjem lani ustvaril 4,17 odstotka višje prihodke, v celotnem letu pa je bil s skoraj natanko 36 milijardami dolarjev za 11,55 odstotka uspešnejši kot leto prej. A ta rezultat je bil slabši kot leta 2021 ter predvsem v predkoronskem in zelo uspešnem letu 2018. Naraščajoče število delničarjev je postalo v zadnjih mesecih vse bolj nemirno. Rezultati so se jim zdeli pod pričakovanji in vse glasnejši so bili glasovi, da družba ni dobro vodena.
In tako kot v nogometnih klubih ponavadi »odleti« trener, je posel v Starbucksu zdaj izgubil CEO Laxman Narasimhan. Izkušeni vodja, ki si je v preklosti kariero zgradil v McKinsey & Company in jo uspešno nadaljeval v PepsiCo in pri Reckittu, si je v 17 mesecih, kolikor jih je v vlogi »generala« preživel v kraljestvu kave, ustvaril podobo kar malce preveč mehkega vodje, ki nima jasne vizije. Med »grehi«, ki so mu jih očitali poleg premalo bleščečega poslovnega izida, sta bila tudi manjša odbojnost do želje zaposlenih v Starbucksih v ZDA, da bi se sindikalno povezali, in naklonjenost k zdravemu razmerju med delovnim in prostim časom. Izjava, da sam ne dela po šesti uri popoldne, mu je morda prinesla kakšno točko plusa v javnosti, a v brutalnem poslovnem svetu posebnega navdušenja s tem ni požel.
Kdo je Brian Niccol?
Kakor koli že, odločevalci v Strabucksu so šli v lov na novega generalnega direktorja in ga našli v Chipotle Mexican Grillu. Ne, seveda to ne pomeni, da so po naključju našli pravega človeka med gosti te verige restavracij (trenutno jih je okrog 3.300). Seveda so angažirali direktorja družbe Briana Niccola.
Danes 50-letni CEO je v preteklosti navduševal finančne analitike in delničarje. Najprej je uspešno posodobil in prilagodil poslovanje družbe Taco Bell, javno podobo direktorskega »čudodelnika« pa je nadgradil v Chipotlu. Rezultat, ki ga je dosegel v tej verigi, znani po konceptu »fast-casual« (po domače: Chipotle ni klasičen fast-food, ampak križanec z bolj sproščenim lokalom, v katerem si lačna stranka prilagodi sestavo svojega taca, burrita ali solatne sklede v mehiškem slogu), je impresiven. Od leta 2018, ko je Niccol prevzel vajeti od ustanovitelja Steva Ellsa, je podvojil prihodke. Dobiček je sedemkrat večji, vrednost delnice pa se je po izračunu Morningstarja zvišala za vsega občudovanja in evforije delničarjev vrednih 773 odstotkov.
Vse to je prepričalo ključne ljudi v Starbucksu, da so segli v malho in premamili Niccola, da je mehiško hrano le tri dni pred svojim 50. rojstnim dnevom uradno zamenjal za imperij kave.
Upravni odbor Starbucksa je odobril paket, s katerim bo Niccol zaslužil celo premoženje. 10 milijonov bo prejel ob prihodu za »prestop«, sledi pa 74 milijonov v delniških opcijah, še 23 v delnicah in 3,6 v »kešu« na račun različnih bonusov ter letna redna plača v višini 1,6 milijona, kar skupaj nanese več kot 112 milijonov dolarjev.
Oh, da vas ne bo preveč skrbelo za ubogega Niccola in njegov prosti čas, zaradi katerega so gledali pod prste njegovemu predhodniku: novi generalni direktor se je dogovoril, da večino časa ne bo delal na sedežu družbe v Seattlu, ampak 1.900 kilometrov južneje v domačem Newport Beachu v Kaliforniji. V Seattlu bo imel, citiramo uradno sporočilo, »manjšo pisarno, v kateri mu bo delodajalec zagotovil tudi asistenta«.
Kaj se je zgodilo z delnico Starbucksa?
Tako kot v športu ni zagotovila, da bo še tako dober igralec tudi jutri enako vrhunski, kot je bil včeraj, tudi sprememba na vrhu družbe še ne pomeni, da bo ta poslovala tako dobro, da se bo vložek v direktorja obrestoval. Pozornejši poznavalci trgov se bodo recimo spomnili dogodkov prejšnjega desetleja, ko so pri družbi Yahoo! angažirali Googlovo Marisso Mayer, ji v petih letih izplačali za 239 milijonov dolarjev plač, bonusov, opcij ..., in ji nato s hudim glavobolom pokazali vrata, ko je še precej bolj razmajani Yahoo!, kot ga je dobila v roke Mayer, prevzela družba Verizon.
Ampak za zdaj velja prepričanje, da se bo Niccolov magični vodstveni občutek nadaljeval tudi v Starbucksu. Najbolj nazoren dokaz za to je dogajanje na borzi. Ko je bila 13. avgusta objavljena uradna novica o zamenjavi na vrhu družbe, se je vrednost delnice Starbucksa v enem dnevu dvignila za 24,5 odstotka, kar je absolutni dnevni rekord od leta 1992, ko je delnica z oznako SBUX začela kotirati na Wall Streetu. Tržna kapitalizacija se je s tem zvišala na 108,7 milijarde dolarjev. Zelo poenostavljeno bi lahko rekli, da je Niccolov »podpis« takoj prinesel Starbucksu dobrih 21 milijard dolarjev.
Pravo vrednost in učinek menjave na vrhu družbe bo treba seveda ocenjevati na malo daljši rok. A borzni skok (v prvem tednu po objavi je nato delnica obstala na približno enaki ravni) je zelo jasen znak, kaj si trg misli o novem direktorju.
Pogledi so zdaj uprti v Niccola. Nastavili si bomo opomnik in preverili, kako mu bo šlo v Starbucksu recimo čez eno leto. Če ne drugje, se lahko iz nogometa naučimo, da so uspehi, slava in zaupanje delodajalcev minljivi. Tudi trener z največjimi uspehi lahko, potem ko nekega dne izgubi krono, hitro postane nekdanji ...
