Luka Podlogar: Priložnosti na slovenskem trgu je ogromno

Slovensko gospodarstvo v zadnjem desetletju še ni bilo v tako dobri kondiciji. Po šestih zaporednih četrtletjih rasti, višje od štirih odstotkov, pa postaja vse bolj trdoživo in odporno proti morebitnim zunanjim šokom, ocenjuje Podlogar in opozarja, da je vendarle treba pogled usmeriti bolj v prihodnost in prepoznati, na katerih ključnih konkurenčnih prednostih bomo gradili prihodnost Slovenije. »Priložnosti na trgu je ogromno, in to v različnih panogah,« je prepričan Podlogar, ki vse intenzivneje razmišlja o lastniškem financiranju hitrorastočih slovenskih podjetij.

Slovenska podjetja so v iskanju denarja od nekdaj hodila k bankam po posojila. Vaša analiza malih in srednje velikih podjetij je medtem pokazala, da jih je samo med hitro rastočimi vsaj 1300 takšnih, ki bi bili primerni za lastniško financiranje. 

Res je, o tem smo razmišljali že od leta 2016, ko smo ugotovili, da veliko slovenskih podjetij ni ustrezno financiranih in da v kapitalski strukturi močno primanjkuje lastniškega kapitala.

Demografske napovedi so popolnoma jasne. Pokojnin ne bo!

Podjetja smo razdelili v dve skupini, na tista, ki imajo v bilancah preveč kreditov, in tista, ki zaradi pomanjkanja kapitala ne rastejo v skladu s svojim potencialom. V Sloveniji imamo izredno veliko dobrih podjetij, a hkrati tudi veliko neuresničenega potenciala. Del razloga za to je nerazvit trg kapitala. Imamo namreč dobro razvit bančni sektor, če izvzamemo zavarovalniški sektor, pa lahko ugotovimo, da so naše finančne institucije slabo razvite. Industrija delniških skladov je majhna, še bolj pa vzbuja skrb to, da predstavlja premoženje, ki ga imajo pokojninski skladi v upravljanju, zgolj frakcijo tega, kar bi potrebovalo naše gospodarstvo. To je kontekst in razlog, da smo se lotili raziskave, ki je pokazala, katera podjetja v Sloveniji so primerna za lastniško financiranje. To so podjetja, ki bodo potrebovala kapital, če bodo hotela še naprej rasti.

O kakšnih vsotah je govor?

Celotni paket SID banke in Evropskega investicijskega sklada je vreden sto milijonov evrov, a za neposredne investicije v sklade growth equity je namenjenega 40 milijonov evrov denarja iz Junckerjevega načrta. To ni denar, ki bo padel v en sklad, saj bomo morali – v primeru, da bomo izbrani – med zasebnimi vlagatelji poiskati vsaj še enkrat toliko sredstev. Tako imenovani crowding-in je pravzaprav osnovna ideja Junckerjevega načrta, ki podeljuje garancije, posojila in razmeroma majhno količino denarja, a deluje hkrati kot katalizator za privabljanje zasebnega kapitala.

Kakšni so naslednji koraki? Boste naredili razpis za izbor ustreznih kandidatov ali boste sami aktivno iskali priložnosti?

Ne, ne bo razpisa. Z nekaterimi družbami smo že v pogovorih o možnih investicijah. V Sloveniji vidimo izredne priložnosti. Čeprav imamo majhen podjetniški sektor, premore ta dolgo industrijsko tradicijo, v kateri se je v desetletjih akumuliralo ogromno znanja.

Luksemburžani so bili še v 60. letih prejšnjega stoletja železarji in kmetje. Danes so evropski center za finančne sklade. Imeli so jasno vizijo in strategijo ter postali eden najbogatejših narodov v Evropi.

Kombinacija teh stvari ustvarja zelo zanimiva in dobra podjetja. Na ta ciljamo tudi sami. Ne zanimajo nas startupi, temveč podjetja s pozitivnim denarnim tokom, ki so dokazala, da njihov poslovni model deluje, a se zaradi pomanjkanja kapitala zaletavajo v stekleni strop svojega potenciala. Želimo jim pomagati razbiti ta strop, omogočiti podjetjem nadaljnjo rast in pri tem seveda ustvariti tudi lep donos za naše vlagatelje. Vse je seveda odvisno od uspeha na razpisu. Je pa tako, posli ne pridejo sami od sebe, treba jih je aktivno iskati in pregledati ogromno podjetij. A tudi to ni zagotovilo za uspeh, saj se marsikateri podjetnik na koncu ni pripravljen odreči delu nadzora nad vodenjem podjetja, deležu v lastništvu in posledično tudi udeležbi pri delu prihodnjih dobičkov, ki pa jih brez vloženega kapitala ne bi bilo. Toda kultura se zelo spreminja. Med krizo je veliko podjetij na lastni koži spoznalo, kako usodno je lahko zanašanje na nepravilno strukturo virov financiranja oziroma kapitala, ki je temeljila na bančnih kreditih. Številni podjetniki, predvsem mlajši, zato vidijo smisel v iskanju lastniškega kapitala, a so se ponj večkrat primorana odpraviti čez mejo, kjer je še precej težje uspeti.  

Preostali pa gredo še vedno najraje k bankam?

Res je. Dejstvo je, da so bančna posojila najcenejša, vsekakor so cenejša od lastniškega kapitala, vendar niso primerna za vsa podjetja ali projekte. Pri dolgoročnih projektih, kot sta na primer gradnja proizvodne linije ali pa vzpostavitev distribucijske verige z namenom internacionalizacije, je vedno pametno imeti tudi lastniško financiranje. Dolgoročni krediti so seveda dobrodošli, vendar vedno zgolj v mejah finančnih zmožnosti podjetja. Toda zgodbe iz prejšnje krize kažejo, da banke niso vedno najprimernejši partner podjetij. Bom povedal, zakaj. Vzemimo primer hitrorastočega podjetja, ki potrebuje denar za nadgradnjo proizvodnje. Podjetniku, ki ni imel pretiranih izkušenj s financami, je bankir ponudil kratkoročno posojilo. Ko je prišla kriza, je prinesla padec prihodkov podjetja, ki mu banka kljub drugačnim obljubam ni želela dati novega kratkoročnega posojila. To se je dogajalo med prejšnjo krizo. Banke so podjetjem včasih vsiljevale kratkoročna namesto dolgoročnih, zaradi česar so postala podjetja odvisna od njihovega podaljševanja. Epilog je poznan, številna dobra podjetja so zaradi neprimerne strukture financiranja pristala v stečaju.

Bi bilo lahko drugače, če bi bil naš kapitalski trg bolj razvit? Zakaj v tem pogledu tako zaostajamo za drugimi državami? 

Z bolj razvitim kapitalskim trgom, torej večjo industrijo pokojninskih in drugih investicijskih skladov, bi imela podjetja, ki iščejo kapital, vsekakor več alternativ. V Sloveniji je bil trg investicijskih skladov vedno drugačen kot v drugih državah, ker se je začel razvijati z delniškimi naložbami. Obvezniških skladov in skladov denarnega trga ni bilo. Na drugih trgih je bil začetek v manj tveganih produktih, torej v obveznicah.

To drži, denimo, za Italijo, kjer imajo državljani v lasti precej državnih obveznic. Je to posledica dejstva, da v Sloveniji za časa socializma – z izjemo neke ozke elite – ni bilo akumulacije bogastva?

Tudi. Bom odgovoril malo drugače.

Koalicijska pogodba ne daje dobrega sporočila o prijaznosti slovenskega okolja za tuji kapital, saj ustvarja davčne nejasnosti.

Uspešnost ekonomije merimo z bruto domačim proizvodom, ki je pravzaprav izkaz poslovnega izida določenega gospodarstva. Na drugi strani redko kdo gleda bilance, kjer se skrivajo podatki o tem, koliko kapitala je akumuliranega v določeni državi – koliko premoženja ima prebivalstvo. Vse lepo in prav, če naš BDP raste hitreje od štirih odstotkov na letni ravni, toda v resnici je prav tako pomembno, kaj se dogaja z bilanco gospodarstva, z akumulacijo bogastva.

Nekaj se ga je vendarle nabralo, obseg sredstev v skladih se je v zadnjih petih letih povečal za skoraj milijardo na 2,76 milijarde evrov.

A ne dovolj. Sploh ob dejstvu, da se je obseg bančnih depozitov gospodinjstev sočasno povečal za slabe štiri milijarde evrov. V osnovi je sicer odgovor zelo preprost. V Sloveniji s pokojninsko reformo nismo zagotovili močnega sektorja pokojninskih skladov, kar je na primer uspelo Hrvatom. Ker pokojninski skladi diverzificirajo svoje premoženje, bi se del tega posredno prelilo tudi v podjetja. Problem je seveda ta, da so pokojninski skladi pri nas premajhni. Namesto da bi se v desetih letih ustvaril neki bazen premoženja, ki bi postavil temelje zdravega kapitalskega trga, mi drobimo zelo omejena sredstva med različne finančne institucije, med različne sektorje, zaradi česar ne moremo pričakovati nekih velikih pozitivnih učinkov na gospodarstvo. Toda največja lepota tega, kar razlagam, je, da je rešitev preprosta in da vse skupaj nič ne stane. Vse, kar potrebujemo, je pametna vlada, ki bi te ideje prenesla s papirja v zakonodajo.

Bi zakonodaja res spremenila miselnost Slovencev, ki si še vedno tlačijo gotovino v nogavice in katerih premoženje – več kot 17 milijard evrov – se brezobrestno valja v depozitih na bankah?

Še več, če prišteješ inflacijo, postane jasno, da kupna moč teh prihrankov skozi čas celo upada. Marsikdo bi moral to premoženje diverzificirati – zlasti mlajši – če hočejo, da jim kaj ostane za starost.

Vsi smo aktivno sodelovali v slovenskem kriptorazcvetu, ki pa se je očitno izpel.

Demografske napovedi so namreč popolnoma jasne. Pokojnin ne bo! Na državi je torej, da z davčnimi stimulacijami spodbudi pokojninsko varčevanje. Lahko tudi na način, da postane vlaganje v drugi pokojninski steber bolj obvezujoče. Država se s tem ne bi odrekla nobenim davkom, ki jih pobira danes. Res je, da bi se odrekla delu prihodnjih davkov, toda sočasno bi naredila nekaj zelo koristnega za rešitev dolgoročnih problemov pokojninske blagajne in navsezadnje spotoma ustvarila razred upokojencev, ki bodo na starost trošili, namesto da bi postali socialni problem.

Je edina alternativa nenehno podaljševanje upokojitvene starosti in delovne dobe? Pričakovana življenjska doba za današnje rojence je že krepko višja od 80 let, kar pomeni vsaj 15 let upokojenskega življenja.

Res je, vsaka generacija živi dlje, a moramo se vprašati, za koliko se izboljšuje kakovost življenja v starosti. Bo nekdo, ki je star 75 let, še vedno sposoben na polno delati? Mislim, da ne. Že upokojitvena starost 65 let ni prav nizka.
Dodaten problem so čedalje manjštevilne generacije, kar v kombinaciji z rastočim številom upokojencev, ki živijo čedalje dlje, pomeni, da postaja breme financiranja pokojninske blagajne iz leta v leto večje. Matematika tu je jasna. Pokojnine bodo čedalje nižje. Nastalo vrzel je mogoče zapolniti le tako, da si bodo del varčevanja priskrbeli ljudje sami.

Prav zavedanje, da »penzij ne bo«, so zavarovalnice in razni skladi na prelomu tisočletja izkoristili za trženje raznih investicijskih življenjskih zavarovanj in varčevanj, ki so se na koncu izkazali za mačka v žaklju, saj so vstopne provizije marsikdaj presegale deset odstotkov, kar pomeni, da bi moral varčevalec na trgu dosegati desetodstotni letni donos, če bi hotel zgolj povrnitev vloženih sredstev ...

Res je, to je bilo zelo značilno za vse države Vzhodne Evrope. Danes tega ni več. Se je pa seveda smiselno vselej pozanimati o stroških varčevanja. Dolgoročno so namreč prav stroški najpomembnejša determinanta tega, koliko bo varčevalec na koncu zaslužil.

Kam naj torej varčevalci dajo danes svoje prihranke?

Odgovor na to vprašanje ni lahek. Zaradi nizkih obrestnih mer se trenutno vsekakor ne izplača vlagati v sklade denarnega trga, kjer so donosi negativni. Prav tako je treba biti previden pri vlaganju v delnice ali delniške sklade, saj je kar nekaj trgov po svetu na rekordnih ravneh ali v njihovi bližini. Najboljši nasvet bi bil pametno razmisliti o diverzifikaciji, tako po investicijskih razredih kot tudi časovno. Vsekakor ni smiselno vseh prihrankov vložiti naenkrat, temveč raje v več različnih obdobjih. Mi vsekakor priporočamo mesečna vplačila v varčevalne načrte različnih skladov. Pri izbiri investicijskih razredov si lahko mladi privoščijo več tveganja in potencialno višje donose ter vložijo večji delež premoženja na primer v delnice, starejši, ki se bližajo upokojitvi, pa morajo izbrati manj tvegane naložbe.

Kaj pa nepremičnine?

Ta ideja nakupa drugega ali tretjega stanovanja z namenom oddajanja pogosto ni uresničljiva, ko jo pogledamo skozi prizmo finančne analize. Marsikdo namreč čez palec oceni, da bo z oddajanjem nepremičnine ustvaril sedemodstotni letni donos, vendar ne upošteva stroškov, ki jih bo imel z vzdrževanjem stanovanja. Na koncu je realnost bliže triodstotnemu donosu.

 

So kriptovalute v tem smislu preživeta zgodba?

(Smeh) Vsi smo aktivno sodelovali v slovenskem kriptorazcvetu, ki pa se je očitno izpel, a je pokazal, da imamo kar nekaj tehnološko podkovanih podjetij, ki so bila sposobna zajahati ta val. Investicijsko me sicer ta zgodba nekoliko spominja na manijo z balkanskimi delnicami med letoma 2006 in 2008, le da se je tokrat opeklo manj Slovencev. Osebno sicer mislim, da ima tehnologija blockchaina lepo prihodnost, posebno v finančnem in zdravstvenem sektorju. 

Kakšna je prihodnost slovenskega gospodarstva?Imamo okolje, ki omogoča nadaljnjo rast?

Ključno je, da se tisti, ki vodijo državo, dobro zavedajo, katere strukturne reforme so nujne za dolgoročno uspešnost ekonomije. Ključno se je predvsem vprašati, kje bomo gradili konkurenčne prednosti, in to stimulirati. Kje je strategija Slovenije v prihodnjih desetih letih? Poglejte Malto, kjer so hitro videli, da ne bodo mogli živeti samo od turizma in ribolova. Razvili so finančno industrijo. Ali pa Luksemburg. Še v 60. letih prejšnjega stoletja so bili železarji in kmetje. Danes so evropski center za finančne sklade. Imeli so jasno vizijo in strategijo ter postali eden najbogatejših narodov v Evropi. Če imaš vizijo, lahko uspeš tudi kot majhen narod.

Namesto s strategijo se pri nas, denimo, ukvarjamo z novimi davki, zaradi katerih je počilo po objavi koalicijske pogodbe. Zakaj?

Zasnovati dobro strategijo je težko, precej težje od višanja davkov.

Kakšno sporočilo je to tujim vlagateljem?

Zelo slabo. Celotna koalicijska pogodba ne daje nekega dobrega sporočila o prijaznosti slovenskega okolja za tuji kapital, saj ustvarja davčne nejasnosti. Prva stvar, ki jo vlagatelji želijo, je predvidljivost okolja, v katero želijo vložiti denar. V tem smislu je izjemno pomemben dober ugled države, ki ga moraš graditi dolga leta, uničiš pa si ga lahko v trenutku.