Pogled z druge strani

Pred časom je ena mojih prijateljic rodila v porodnišnici v Ljubljani. Ko je dan po porodu potrebovala običajno protibolečinsko tableto Lekadol, je prosila medicinsko sestro na oddelku, če ji jo lahko prinese. Toda ta ji je osorno odvrnila, da je v bližini lekarna, in da naj ji protibolečinske tablete kupi in prinese kar soprog. Si lahko predstavljate, da se v razvitem svetu, sredi Evrope, v prestolnici države, in to v porodnišnici, kjer se dogajajo tako občutljive stvari kot je rojstvo novega človeškega bitja, zgodi kaj tako nezaslišanega? Žal, zgodba je resnična. Dvomi so odveč. Če pobrskate po internetu, boste zasledili kar nekaj podobnih štorij o »neprijaznosti«. Prijateljica je torej prosila soproga za pomoč, namesto da bi se prepirala z več kot očitno nestrokovno medicinsko sestro.

Tudi sama poznam vrsto mladih žensk, ki si po eni strani želijo otroka, a ga morda nikoli ne bodo imele, ker se panično bojijo poroda, medicinsko osebje pa jim pogosto prav nič ne olajša vstopa v starševstvo. Carski rez (in anestezijo) na željo je v Sloveniji praktično nemogoče dobiti, čeprav ga medicina v razvitem svetu – zlasti v nekaterih državah kot so ZDA, Švica in recimo tudi Italija – vse pogosteje prakticira. Kljub temu, da številni zdravniki takšnemu načinu rojevanja močno nasprotujejo. Toda: ne glede na morebitne zaplete operativnega posega carskega reza, se ne moremo izogniti dejstvu, da ima vsaka ženska pravico odločati o načinu rojstva lastnega otroka, mar ne? Če bo mlada mamica že vsa izčrpana in zagrenjena, kako naj bo potem zadovoljen in srečen novorojenček? Že tu, na začetku, pri rojstvu, se pogosto prične prvo neupoštevanje otrok; kajti, če boste malo bolje pomislili, boste hitro ugotovili, da neupoštevanje mamic ni prav nič drugega kot neupoštevanje dojenčkov: kar lahko posledično vodi v številne tegobe kot je, denimo, poporodna depresija. Vemo, da lahko vse to zelo slabo vpliva na malčke.

Druga stvar, na katero je nujno potrebno opozoriti (v primeru neupoštevanja naveze mamica-otrok), je ravno tako dejstvo, da se ima vsaka ženska pravico odločiti ali bo svojega dojenčka v prvih mesecih njegovega življenja dojila ali ga bo hranila z adaptiranim mlekom. Ali pa bo morda uporabila kombinacijo dojenja in hranjenja z adaptiranim mlekom. Unicef in številne druge »otrokom prijazne organizacije« z vsega sveta – ki jim seveda modro sledijo razne porodnišnice in njihova osebja, da, tudi v Sloveniji –, pa mlade mamice dobesedno posiljujejo z dojenjem. Ne zamerite mi teh blasfemičnih besed, ampak razumljivo je, da razne dobrodelne organizacije močno spodbujajo dojenje v nerazvitih državah, kjer marsikje ni dostopa niti do čiste pitne vode kaj šele do adaptiranega mleka, toda tisti, ki v razvitem svetu – kjer imamo na voljo ničkoliko izjemno kakovostnih mlečnih formul –, trdijo da so nedojeni otroci prikrajšani, so preprosto fanatiki, ki so tako smešni, da so pravzaprav že škodljivi. Recimo, v isti porodnišnici, iz katere sem čudaški primer navedla že v prvem odstavku tega mnenja, je pred meseci rodila še ena prijateljica; ki je pred leti prestala operativni poseg zaradi zdravstvenih razlogov in že takrat so ji povedali, da bo imela – če se bo kdaj odločila za otroka –, težave z dojenjem. In jih je imela. A kaj, ko je tudi ona naletela na izjemno neprijazno medicinsko sestro, ki njenemu dojenčku ni in ni hotela odobriti adaptiranega mleka češ, kar naj se nauči sesati, kljub temu, da se je ubogi novorojenček trudil, a ni in ni šlo. Si predstavljate, da je lahko kdo tako okruten, da lačnemu novorojenčku noče ponuditi mlečne formule samo zato, ker fanatično verjame, da je dojenje edini pravilni način prehranjevanja dojenčkov?

No, da ne bo kdo pomislil, da je ljubljanska porodnišnica »mučilnica«. To najbrž ne. Ljudje so različni, tudi različno občutljivi. Je pa ta porodnišnica žal »tovarna dojenčkov«. Slovenija šteje le okrog 2 milijona prebivalcev, v Ljubljani jih živi okoli 300.000. V vsej državi deluje 14 ginekološko-porodnih oddelkov, stroka pa se sprašuje ali slovensko zdravstvo toliko oddelkov sploh potrebuje, saj se ekonomsko vedno ne splačajo. Pogosto se pojavljajo predlogi, da bi nekaj malih porodnišnic zaprli. Po drugi strani pa ne moremo mimo dejstva, da ljubljanska porodnišnica ne služi zgolj nosečnicam iz prestolnice, ampak nosečnicam iz celotne Slovenije. Skratka, kadar koli se pri porodu v kakšni manjši porodnišnici kaj zakomplicira, porodnico ponavadi nemudoma prepeljejo v ljubljansko porodnišnico. Zdaj si lahko predstavljate, kakšna gneča je v ljubljanski porodnišnici. Takšna, da ženska, ki želi roditi z epiduralno anestezijo, pogosto niti te ne dobi, ker ni na voljo anestezista, ki bi ji epiduralno lahko nudil. Anestezist mora pač pomagati pri kakšnem še zahtevnejšem porodu.

Skratka, prva stvar, ki bi jo bilo v državi potrebno spremeniti – če bi jo želeli narediti otrokom prijaznejšo –, je temeljita reorganizacija zdravstva, zlasti ginekološko-porodniške dejavnosti in absolutno upoštevanje mamic. Te v nobenem primeru ne bi smele biti obravnavane kot številke reproduktivnega aparata, ampak kot človeška bitja v najobčutljivejšem življenjskem obdobju.

Čas porodniškega dopusta v Sloveniji traja natanko eno leto, razdelita pa si ga lahko tako očka kot mamica. Toda po letu dni se je ponavadi treba vrniti v službo in otrok pristane v vrtcu. Kljub temu, da je prezasedenost v javnih vrtcih slovenska realnost, v manjših krajih države z vrtci vseeno ni toliko težav, saj ti niso tako polni, pa tudi stari starši, ki so pogosto doma, radi pazijo na otroke. Zlasti v urbanih okoljih pa se Slovenija sooča z veliko prezasedenostjo v javnih vrtcih. Do pojava so pripeljali številni razlogi. Eden od njih je tudi večletno naraščanje natalitete. Da ne bo pomote: slovensko prebivalstvo se – enako kot ostalo prebivalstvo EU – stara, starejših je vedno več, mladih čedalje manj. Tudi v Sloveniji je rodnost dolga leta padala. Slovenija, ki se je od komunistične Jugoslavije osamosvojila leta 1991, je najnižjo nataliteto zabeležila leta 2003 (po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije se je v celem letu rodilo le 17.321 otrok), nato pa je rodnost postopoma začela naraščati. Kljub temu, da še vedno ostaja na relativno nizki ravni. Največ novorojenčkov se je rodilo leta 2008 in sicer 21.817. Ironično: ravno proti koncu leta 2008 je svetovne trge pretresel prvi val recesije, a kot kaže to ni zaustavilo baby booma v naši državi. Konec koncev so politiki, recimo, tedanji premier Janez Janša, še leta 2008 – ko so že ptički na veji čivkali kakšni temačni oblaki se zbirajo nad prihodnostjo –, trdili, da »nihče pri zdravi pameti Sloveniji ne napoveduje recesije«. Zdaj recesija ostaja, baby boom pa se, kot kaže, izteka. Po neuradnih podatkih Inštituta za varovanje zdravja je bilo predlani v državi 21.484 porodov, kar že pomeni prvi padec števila porodov od leta 2003 dalje.

Demografi svarijo, da lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo resno zmanjšanje števila porodov v Sloveniji, sociologi pa dodajajo, da se je generacija žensk, ki rojevajo zdaj, izkazala kot zelo močna generacija. Naslednje generacije naj bi bile šibkejše in manj številčne. Potrebno je še pojasniti, da se je število rojstev v Sloveniji v zadnjih letih malo povečalo predvsem zaradi odlaganja rojstev pri večih generacijah, zlasti v obdobju med letoma 1995 in 2005. Pari v Sloveniji se dandanes za prvega otroka odločajo vse pozneje. Pred rojstvom otroka želijo dokončati izobrazbo, si ustvariti kariero, pridobiti finančno neodvisnost in se tako materialno kot čustveno osamosvojiti. Jasno, otroci niso poceni, in če želijo starši otroku zagotoviti resnično vso udobje, potrebujejo kar nekaj denarja in kakor koli obrnemo: finance so pomemben del potencialnih družin.

Po drugi strani pa z razvojem sveta ljudem ne moremo zameriti ali prepovedati hedonistične življenjske filozofije: če želijo ženske čim dlje uživati v samskem življenju, imajo do tega enako pravico kot moški. Še ne tako davno, pred dvajsetimi leti, so Slovenke rojevale otroke takoj po srednji šoli ali že prej, še pred dvajsetim letom starosti, danes pa se redke odločijo za otroka pred petindvajsetim ali celo tridesetim letom, še posebej če vmes študirajo in gradijo kariero. Več je tudi takšnih, ki imajo otroke šele po petintridesetem ali celo po štiridesetem letu starosti.

Da bi država poskrbela za pozitivno nataliteto, se sicer poslužuje raznih ukrepov, denimo, marsikje je vrtec za drugega (in naslednje otroke) brezplačen. A hkrati je, kot dobro vemo, Slovenija zmešana država, ki redno ožema prebivalce – in če odmislimo nenormalno visoke davke po katerih sodi v sam svetovni vrh –, je potrebno omeniti vsaj daljšanje delovne dobe in premike delovnega časa, ki so, poleg še nekaterih drugih dejavnikov, v vrtcih povzročili prostorske stiske. V Ljubljani naj bi lani brez sedeža ostalo kar 1.400 malčkov. Za tako majhno mesto kot je Ljubljana, je to orjaška številka, ki kaže na katastrofalno stanje. Na listi za vpis v javni vrtec imajo po nekaterih podatkih prednost otroci iz socialno ogroženih družin. Število teh je v zadnjih treh letih recesije močno narastlo, saj se je vrsta gospodarskih panog, kot je, denimo, gradbeništvo, dobesedno sesula sama vase, stečaji podjetij pa se vrstijo en za drugim. Po podatkih Zavoda za zaposlovanje, je bilo julija 2011 v naši državi registriranih 107.562 brezposelnih oseb, kar je 0,4-odstotka več kot junija lani in 9,3-odstotka več kot julija predlani; glede na število aktivnega prebivalstva države pa je številka naravnost porazna.

Vendar, spet ironija: številni brezposelni in socialno ogroženi starši, ki ostajajo doma – in bi torej lahko sami pazili in vzgajali svoje otroke –, dobijo prostor v javnem vrtcu, številni zaposleni starši, ki nimajo nobene alternative za varstvo, pa se morajo znajti po svoje, saj jih uvrstijo kvečjemu na čakalno listo. Saj v bistvu je vseeno: popolnoma brezplačnih vrtcev v Sloveniji itak ni. A vse vendarle ni tako črno kot se zdi. Tisti, ki ne dobijo prostora v javnem vrtcu, lahko mesto poiščejo v zasebnem. Ti rastejo kot gobe po dežju, a njihove cene so za številne starše naravnost vrtoglave in se za enega otroka v povprečju gibljejo okrog 600 eur na mesec. In to v državi, kjer povprečna mesečna plača znaša 982,99 eur neto (podatek velja za maj 2011).

Ljubljana pa je še leta 2009 v raziskavi najdražjih svetovnih mest, ki jo je opravila švicarska banka UBS obveljala za 40 najdražje mesto na svetu. Po raziskavi ECA International, ki na globalni ravni spremlja podražitve mest večjih držav, se je Ljubljana predlani sicer pocenila in pristala na 99 mestu na lestvici najdražjih svetovnih mest. Kljub temu lahko zatrdimo, da so številne osnovne potrebščine, kot sta, denimo, hrana in stanovanje, v Ljubljani absolutno precenjene in dražje celo od ponudbe v tako elitnih svetovnih prestolnicah kot je, recimo, Berlin. Strokovnjaki napovedujejo, da se bodo evropska mesta v prihodnosti še pocenila, predvsem zaradi padca kupne moči, padca evra in inflacije, toda mi, v Ljubljani, teh pocenitev zaenkrat ne občutimo. Računica je preprosta: predstavljajte si, da zaslužite okrog 1000 eur mesečno, vsaj polovico ali četrtino morate odšteti za najemnino ali stanovanjski kredit, nekaj potrošite za položnice in za hrano ... kje naj torej vzamete še denar za varstvo in za vse ostale stvari, ki jih potrebuje otrok?

Pred meseci je slovenski parlament sprejel nov družinski zakonik, ki prepoveduje kaznovanje otrok in omogoča tudi homoseksualnim parom, da posvojijo biološkega otroka istospolnega partnerja. Zveni komplicirano? Saj tudi je ... in pred sprejetjem zakonika so potekale močne – tudi zelo nizkotne – debate o tem ali so homoseksualci primerni starši ali ne. Slovenska javnost, v kateri ima katoliška Cerkev veliko besede, ravno homoseksualcem ni naklonjena in »desničarske« stranke so strnile vrste ter nasprotovale sprejetju zakonika. Po drugi strani pa je slovenska levica – no, del nje – vsaj enkrat za spremembo zagovarjala striktno liberalno stališče po katerem imajo tudi homoseksualni pari pravico do poroke in do posvojitve otrok. S tem bi zagotovili najboljše interese otrokom, odpravili institucionalno diskriminacijo na podlagi prepovedanega merila razlikovanj in odpravili ali vsaj omejili družbene predsodke, katerih tu kar mrgoli. Levica je na koncu pristala na kompromis, a hkrati je treba poudariti, da so levičarske stranke kompromis sklenile nekako same s sabo, kajti sedanja opozicija oz. desnica, zakonika v nobenem primeru ni nameravala podpreti, saj je po njenem mnenju grobo posegal v vrednote tradicionalne družine.

Da je zadeva še hujša, je ustavno sodišče odločilo, da bo družinski zakonik sedaj romal na referendum, skratka, o človekovih pravicah bodo poslej odločali sleherniki. Moja malenkost je ob tem na Facebooku zapisala: »Sramota, da celo v tako eminentnem organu kot je ustavno sodišče sedijo sodniki, ki so prepričani, da je funkcionalno nepismena svojat pristojna, da na referendumu presoja o človekovih pravicah, v tem primeru o družinskem zakoniku. In potem naj človek spoštuje slovensko pravno državo? Haha. Še pljuniti ni vredno nanjo!«

Kaj je sploh tradicionalna družina? Zakaj o njej razpravlja politika, ki bolj malo upošteva realno stanje? Zakaj politična desnica ni sposobna razumeti, da ni pomembno, kakšne spolne, verske ali rasne pripadnosti sta starša? Najpomembnejše je, da znata otroka osrečiti in zanj poskrbeti tako v čustvenem razvoju kot tudi v materialnem smislu. Če bi slovenska politična desnica – ki se sicer pogosto sklicuje na liberalizem, hkrati pa pozablja, da v smislu pravega liberalizma država sploh ne bi smela posegati v okolje družine, ampak bi morala vsem že a priori zagotoviti enake pravice –, dojela da sta dva očeta lahko enako dobra starša kot dve mami ali par očeta in matere, bi se lahko v Sloveniji posvetili reševanju resnih problemov. Tako pa so parlamentarci velik del časa v zdaj že minulem mandatu posvetili tako nesmiselni temi kot je družinski zakonik. Smešno je tudi, da niti heteroseksualni pari v Sloveniji praktično ne morejo posvojiti otrok – razen če gre za enega biološkega starša; sicer je v Sloveniji delujoče rejništvo –, zato tisti Slovenci, ki ne morejo imeti otrok, hodijo v tujino in za določeno vsoto denarja, ki se od države do države razlikuje, posvojijo otroke. Medtem v Sloveniji ostaja večje število slabo preskrbljenih otrok, ki se resda ne potikajo ravno po cestah, vendar pa številni od njih živijo v težkih družinskih razmerah.

Da socialne službe v naši državi svojega dela ne opravljajo najboljše, dokazuje tudi primer iz lanske pomladi, ko je oče, ki je bil na pogojnem izpustu iz zapora, ubil svojo petletno hčerkico in sicer tako, da jo je vrgel iz devetega nadstropja stanovanjskega bloka. Takoj za tem je še sam skočil v smrt. Kje je imela socialna služba pamet, da mu je – kljub temu, da je bil obsojen zaradi nasilja –, omogočala videvanje otroka? Kakšen odnos ima slovenska družba do otrok, dokazuje tudi zadnji odmevni primer ugrabitve otroka v naši državi. Moški, ki je imel z neko družino domnevno neporavnane posle, kakršne koli že, je na zločinski način ugrabil njihovo petnajstmesečno hčerkico, jo zvezal, ji s cunjo zamašil usta in jih prelepil z lepilnim trakom. Nato jo je sredi noči odvrgel ob cesti na obrobju Ljubljane. Na srečo ga je policija kmalu prijela. Ko jim je povedal, kje je odvrgel dojenčico, so jo kmalu našli in jo vrnili staršem. Živo, na srečo. Toda kaj je storil sodnik, h kateremu so najprej privedli ugrabitelja? Kljub strašnemu in okrutnemu dejanju ogrožanja življenja nemočne dojenčice, mu je na hitro prisodil zgolj hišni pripor, od koder bi storilec zlahka pobegnil. Sodnik je v obrazložitev sodbe zapisal, da se je tako odločil, ker je bil ugrabitelj amater? Kako, prosim? Amater? Mar obstaja kakšna šola v kateri postaneš profesionalni ugrabitelj? Na srečo se je tožilstvo na sodnikovo odločitev pritožilo in ugrabitelja so spravili v pripor. Danes mu sodijo.

Ne samo, da Slovenija nikakor ni dober primer socialne države, ki bi lepo skrbela za otroke, Slovenija nikakor ni niti primer razvite pravne države. Zato so tudi pravice otrok pogosto okrnjene. Kot tolažilni izgovor sem pogosto navajala, da gre pač za bivšo komunistično državo, ki še ni prevzela tradicije demokratičnih vrednot, kot jih premorejo nekatere vodilne evropske države, kjer pravo ne predstavlja zgolj kupa papirjev, ampak tudi pravičnosti v realnem življenju. Toda danes vidim, da ne gre zgolj za komunistično preteklost. Problem je v slovenski zatohlosti, nacionalizmu, ksenofobiji, sovraštvu, preziru, vzvišenosti do vsega in vseh, ki ne sodijo v vaško povprečnost male podalpske države. Problem je v slovenski mentaliteti in predvsem v tem, da to državo že od njenega nastanka pred dvajsetimi leti vodijo izključno nesposobni ljudje. Za lustracijo tukaj itak še niso slišali. Tudi zato se, če strnemo vse skupaj, dandanes Slovenija pogosto pojavlja na spisku držav, ki lahko bankrotirajo kmalu za Grčijo in še nekaterimi drugimi evropskimi državami. Kaj to pomeni za naše otroke je jasno – oni bodo morali odplačevati dolgove naših nesposobnih politikov.

In kaj se lahko iz vsega tega naučijo države kot je, denimo, Indija? Bolj malo, kajne? Moje osebno priporočilo je, da si Slovenijo vzamete predvsem za vzor, kako država ne sme funkcionirati! Sploh, če hoče dolgoročno zagotoviti mir in blagostanje svojim državljanom, da, se razume: tudi otrokom. Kajti otroci so naše ogledalo. Tako kot jih vzgajamo, takšni bodo postali. Boljše, ko so naše življenjske razmere – materialne in duhovne –, v boljše odrasle ljudi jih lahko vzgojimo. In lepšo prihodnost lahko pričakujemo.