Izraz »missing in action« se uporablja za opisovanje osebe, ki je pogrešana med vojaško operacijo. Njena usoda je neznana, ne ve se, ali je po spopadu živa, mrtva ali ujeta. V poslu sicer ne teče dobesedno kri, ampak izraz bo kar pravi, tudi ko govorimo o nenadnem – ne pa nujno tudi nepričakovanem – izginotju kitajskih družb z borz na Zahodu, pogosto pa tudi doma.
Pred skoraj natanko desetimi leti, septembra 2014, so začele na Wall Streetu kotirati delnice Alibabe, kitajskega velikana spletne trgovine. Začelo se je spektakularno: veliki vlagatelji, ki so bili »pripuščeni« oziroma povabljeni v javno prodajo – IPO, so prvi dan delnico pognali z začetnih 68 dolarjev na skoraj 94 dolarjev. Tržna kapitalizacija Alibabe je znašala dobrih 231 milijard dolarjev, več, kot sta bila v tistem času vredna ameriška Amazon in Ebay skupaj. V Alibabo se je zlilo v prvi javni ponudbi okroglih 25 milijard dolarjev. Medtem ko je na glasbenih lestvicah kraljeval Pharrell Williams z uspešnico Happy iz filma Jaz, baraba 2, se je finančni svet dejansko zdel precej srečen. Videti je bilo, da se dogaja na videz nemogoče in da naložbe premagujejo meje. Dejansko se je zdel mogoč svet, v katerem bi na svetovnem borznem parketu lahko investirali v donosna podjetja, tudi če ta prihajajo s Kitajske, zgolj na podlagi njihovega potenciala, ne pa kakih drugih nepredvidljivih dejavnikov.
Glasbena uspešnica kot opis finančnih zagat?
In kje smo danes? V kinodvorane letos spet prihaja Jaz, baraba. Tudi v tokratnem, že četrtem delu uspešne franšize se sliši Pharrellova glasba. A v letu 2024 je naslov komada Double life, Dvojno življenje. »To ni pesem o sreči in zato najbrž ne bo tako uspešna kot Happy leta 2014. A tema je prav tako univerzalna: motiv je namreč ohranjanje skrivnosti,« so zapisali glasbeni kritiki.
Kdove, ali je sicer poslovno uspešni Pharrell kdaj razmišljal o kitajskih delniških družbah, ampak boljše glasbene primerjave si ne bi mogli izmisliti. Na Wall Streetu – ali kjerkoli drugje na Zahodu – že dolgo ni ne duha ne sluha o kakih super odmevnih kitajskih IPO-jih. V letu 2014 se je vanje zlilo blizu 70 milijard dolarjev, v rekordnem 2021 še enkrat več, blizu 150 milijard, letos pa za zdaj le 0,58 milijarde. Še to je v malho praktično lastnoročno maja prispevala prva javna ponudba delnic prozivajalca električnih vozil Zeekr. Kaj se je zgodilo?
Ko se vmeša politika, trpi posel
Človeku ni treba biti vrhunski finančni ali geopolitični analitik, da ugotovi, kako so se zaostrili in poslabšali odnosi med Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Posledično so kitajske družbe, tudi tiste, ki bi se sicer morda v normalnih razmerah odločile za kotacijo na Zahodu, potegnile ročno zavoro. Po eni strani je nad njimi začel viseti ameriški regulatorni meč. Spomnimo se samo sage s podjetjem Bytedance (lastnikom aplikacije TikTok), ki jo je sprva hotel prepovedati Donald Trump, zdaj pa bi jo ta dovolil, morda pa bi jo prepovedal njegov tekmec Joe Biden. Težko je »delati biznis«, če ne veš, če te ne bo zakonsko stisnila v kot menda najmočnejša država na svetu, kajne?
Ampak to je le ena plat te zgodbe. Enako neobetavna, če ne še mračnejša, je tudi druga – kitajska regulatorna. Dovolj je, da oblast, ki jo vodi predsednik Ši Džinping, pomežikne, pa se še včeraj rožnate zgodbe čez noč spremenijo v nekaj, česar si nihče več ne upa dotakniti. Časi, ko je zasebno podjetništvo cvetelo tudi na Kitajskem, so zakopani nekam v omaro z okostnjaki, ki si je trenutno nihče ne želi odpirati. Ni več milijard, ki bi se zlivale v obetavne kitajske družbe in poganjale naprej investicije, rast – pa tudi selitev kapitala čez meje. Ne, ne in še enkrat ne: zasebno podjetništvo je danes (spet) v trdnem primežu komunistične partije. Tudi najuspešnejša podjetja se umikajo z borz (tudi domačih, kitajskih). Oblast je zelo jasno pokazala, da ji cvetoče zasebno podjetništvo po zahodnjaških načelih vsaj trenutno ne diši in da ga tudi ne misli dopuščati, če bi to kakorkoli ogrozilo njeno absolutno dominanco v državi.
Oblast podjetjem sporoča, da cilj poslovanja ne morejo biti le dobički teh podjetij, ampak je treba stremeti k višjemu cilju, to pa je čim boljši položaj domovine na globalnem političnem in gospodarskem parketu – ali pa, če hočete, bojišču. Vojaška analogija bo kar ustrezala. Tudi tistih, ki jih »vzame noč« ali pa se jih da označiti za MIA – missing in action, pogrešane v akciji, je za resen posel žal odločno preveč.
Kdo si še upa stopiti iz vrste?
Potem ko se je leta 2021 družba Didi Chuxing, kitajska konkurentka Uberja, brez dovoljenja domačih regulatorjev odpravila nabirat milijarde v New York, jih je doma ekspresno dobila po prstih. Izginile so aplikacije, s katerimi so uporabniki naročali prevoze, in sporočilo je bilo dovolj jasno, da se je DiDi kmalu umaknil z borze in zdaj deluje veliko bolj krotko oziroma usklajeno z oblastjo v Pekingu. Lani je izginil Bao Fan, ustanovitelj finančne družbe China Renaissance Holdings, bančne in svetovalne družbe, povezane z vrsto velikih in uspešnih kitajskih družb, še posebej v tehnološkem sektorju. Po skopem sporočilu iz družbe, da »sodeluje v preiskavah določenih organov Ljudske republike Kitajske«, se ni o njem slišalo nič celo leto, potem pa se je letos spomladi oglasil v prav tako skopem sporočilu za javnost, da »se zaradi zdravstvenih razlogov in želje, da bi se posvetil družini, umika iz družbe«.
In če smo že začeli z zgodbo o Alibabi: tudi njen prvi mož Jack Ma je, potem ko je nekaj časa sijal na odrih konferenc in v intervjujih v slogu zahodnih poslovnih voditeljev, imel očitno predolg jezik. Leta 2020 je kritiziral oblast. Uradno jih sicer ni dobil po prstih, je pa odtlej večkrat za dlje časa izginil iz javnosti, se vmes sicer še kje za kratko in precej bolj potiho pojavil. Uradno se giblje tudi po tujini, med drugim na Japonskem, a kljub še vedno ogromnemu bogastvu se je tudi on odločil (ali pa se je kdo zanj), da bo bolje, če se poslovi od soja žarometov.
Iz zapisanega ni posebej težko ugotoviti, da trenutne razmere za podjetniško iniciativo in delniške družbe v zahodnjaškem razumevanju tega pojma niso take, da bi lahko pričakovali kak kitajski vstop na borze v slogu leta 2014. To velja za tuje, pa tudi domače kitajske: samo letos je že objavljene načrte za kotacijo na borzah v kitajskih finančnih metropolah umaknilo več kot 100 družb.
