Vsi smo lahko Oberschlick

Gerhard Oberschlick je avstrijski novinar z zanimivimi življenjskimi epizodami. Ko je oktobra 1990 tedaj še živeči nacionalistični politik Jörg Haider v govoru množici hvalil vrednote vojakov, da, tudi tistih, ki so se v 2. svetovni vojni borili na strani tretjega rajha – na strani nacizma –, je Oberschlick v mednarodnem časopisu za kulturno svobodo, politično enakost in solidarnost FORVM objavil celoten Haiderjev govor in zraven pripisal: »Ich werde Jörg Haider erstens keinen Nazi nennen, sondern zweitens einen Trottel.« V slovenščini: »Za Jörga Haiderja bi rekel, da, prvič, ni nacist, in da je, drugič, kljub vsemu, butelj.« Izraz »Trottel« v nemškem jeziku predstavlja zelo neumnega človeka, butlja, lahko tudi idiota. Kakor koli, izraz je grob in Haider je zoper novinarja vložil tožbo zaradi obrekovanja in žalitve. In?

Avstrijska sodišča so Haiderju pritrdila, saj so menila, da že sama uporaba besede »butelj« zadošča za obsodbo zaradi žalitve. Novinar je bil spoznan za krivega in kaznovan z denarno kaznijo. Zgodba pa se tukaj šele prične: Oberschlick se s sodbo ni strinjal in se je pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Tam je zmagal.

ESČP je razsodilo, da je Avstrija v primeru Oberschlick kršila drugi odstavek 10. člena evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki vsakomur zagotavlja pravico do svobodnega izražanja. Sodišče je v obrazložitvi zavzelo stališče, da »svoboda izražanja ne pomeni le svobode vsebine informacij in mnenj, ampak tudi oblike v kateri so objavljene«. ESČP je torej presodilo, da Oberschlick z objavo mnenja ni prekoračil meje svobode izražanja – kljub temu, da je bil njegov članek najbrž res polemičen. Sodniki so menili, da v članku ni šlo za osebni napad, saj je Oberschlicku uspelo objektivno pojasniti, zakaj je uporabil žaljive izraze, recimo, izraz »Trottel«. Šlo je za uporabo provokativnega načina, da bi pritegnil pozornost javnosti na predlog, ki ga je podal Haider. Šlo je za način, pri katerem je bil šok javnosti jasen.

Oberschlick ni edini tovrstni primer, ki se je znašel pred ESČP. Podobnih je kar nekaj. Zakaj zdaj o tem toliko besed? Se opravičujem, ker tokrat izjemoma izkoriščam prostor svoje siceršnje kolumne za pojasnilo, zakaj tudi mojo malenkost v bližnji prihodnosti verjetno čaka enak postopek.

Pred tednom so mediji poročali, da se moram zaradi posega v osebnostne pravice nekdanjemu šefu Vzajemne Marku Jakliču opravičiti zaradi navedb v knjigi Dosje Rokomavhi in plačati 16.000 eur odškodnine in pravdnih stroškov. Tako sta razsodili okrožno in višje sodišče v Ljubljani. Slovenski novinarji, ki pač ne slovijo po vestnem delu, v sicer že pol leta staro novico – višje sodišče je sodbo izdalo že 22. junija letos –, niso zapisali dejstva, da je zadeva trenutno v obravnavi na vrhovnem sodišču, od katerega pričakujemo dopustitev revizije. V kolikor vrhovno sodišče revizije ne bi dopustilo, pa sledi pot na ustavno sodišče in na ESČP. Tam pa je praksa jasna, kar dokazuje tudi primer Oberschlick.

Morda je od vrhovnega sodišča težko pričakovati dopustitev revizije ali pošteno opravljeno revizijo, kajti: če so Jakličeve lovke segle do okrožnega in do višjega sodišča, je verjetno majhna možnost, da ne bi segle tudi do vrhovnega. Menim, da Jakliču nikakor nisem posegla v osebnostne pravice, čeprav je sodišče ocenilo, da sem to storila z navedbami, da je Jaklič: »... brezobzirna baraba, da Zavrl od Jakliča (Vzajemne) prejema nakazila, da Jaklič plačuje Boža Novaka, čeprav ta ničesar ne dela za Vzajemno, ampak ga plačuje le zaradi sigurnosti, prejemanja denarja le zaradi tega, da se izogneš morebitnemu tveganju linčev v javnosti, da Jaklič drugačen kot pokvarjen ne more biti, da je cvikator, da je pobral ves denar zavarovancev Vzajemne, da je zagrešil malomarno krajo, da se bojda ukvarja s črno magijo, da Marko-Čarko zelo rad grozi in počne vragolije, da je grozil predsednikom vlade, da naj bi imel prste vmes pri tem, ko je bil Dušan Kidrič pošprican s sprejem in je bil na smrt prestrašen, da ga bodo celo ubili.« Kdor je knjigo prebral, ve, da so ti izrazi in besedne zveze v sodbi iztrgani iz konteksta. Takšno navajanje je nesmiselno.

Knjigo je treba brati v celoti. Kako naj zaupamo sodnikom – ki bi morali biti pri svojem delu resnično temeljiti –, če pa niti knjige, ki je predmet sojenja, niso sposobni prebrati? Če bi knjigo prebrali, bi utemeljitve na iztrgane navedbe našli že tam. Da jim knjiga morda osebno ni všeč, pa res ni moj problem. Point je, da imajo vse navedbe v knjigi osnovo v realnosti.

V pričanju pred sodiščem sem jih tudi dodatno pojasnila. Čeprav danes, ko gledam nazaj, opažam, da je bilo moje pričanje precej slabo, saj sem bila psihično močno izčrpana zaradi terorja, ki ga je nad mojo malenkostjo v medijih na to temo uprizarjal ravno Jaklič. Tudi nekateri drugi so me grdo potunkali. Ekonomist Mićo Mrkaić, ki mi je močno pomagal pri nastanku knjige, je preprosto stisnil rep med noge in se ni odzval vabilu sodišča. Zakaj ga sodišče ni prisilno privedlo, kot je praksa? Ne vem. Vem pa, da bi mu danes, po vsej njegovi ignoranci in natolcevanjih, težko še kaj verjela. Pozneje smo ugotovili, da sta z Jakličem lepo sodelovala tudi pri pisanju Jakličevega magisterija oz. nekakšne študije za Vzajemno. In zakaj ne okrožno in ne višje sodišče nista pregledala in upoštevala dokazov, da, tudi številnih posnetkov, ki se zoper Jakliča nahajajo na tožilstvu? Se še kdo spomni, da me je Jaklič obtoževal izsiljevanja? Ko se je izkazalo, da to ni res, je zabrenkal na strune užaljenosti.

Zdaj že nekdanji predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Drago Kos je na sodišču dejal, da ni bil moj vir za knjigo. Laž. Tudi on je bil vir za številne navedbe. Tik preden je šla knjiga v tisk, sva poglavje o Vzajemni še enkrat skupaj pregledala v njegovi pisarni v prostorih KPK. Ko je opravil pričanje, me je poklical in se mi opravičeval češ, ej, oprosti, jaz tistega, da sem bil vir, nisem mogel povedati ... Trudila sem se razumeti, da je tedaj opravljal funkcijo, na kateri bi mu tako priznanje morda lahko škodovalo. Zdelo pa se mi je zanimivo, da je tedaj poklical tudi Gorana Klemenčiča (sedanjega predsednika KPK) in ga vprašal, ali je »Nina jezna, ker ni vsega povedal ...« Klemenčič je soprog od moje odvetnice in Kos mi je kasneje priznal, da ga je res klical. No, prosila sem ga, če lahko sedaj, ko več ni predsednik KPK, popravi svojo izjavo in pove resnico, vendar se je njegov spomin nenadoma strašno poslabšal.

Novinar po kodeksu sicer ni dolžen izdati identitete svojih virov, a sama sem to storila, ker sem se morala braniti, in ker menim, da je prav, da ljudje stojijo za izrečenim. Z obrazom. Vendar pa tudi ta primer jasno kaže, da za sodišče očitno tudi to ni dovolj. Tukaj našteto je le delček vsebinskih in postopkovnih napak, zaradi katerih bi morala biti dopuščena revizija postopka, končna sodba pa bi morala biti povsem drugačna. A od nikogar več ne pričakujem priznanja zapisanega. Načelnost je v slovenski družbi že davno klonila pred pragmatičnostjo. In hlapčevstvom, seveda.

Zaradi knjige Dosje Rokomavhi sta bili zoper mene vloženi dve kazenski ovadbi: zaradi domnevno nezakonitega prisluškovanja in zaradi domnevne izdaje uradne tajnosti. Obe ovadbi je tožilstvo zavrglo. Knjigo je preiskovala komisija DZ za nadzor nad obveščevalnimi službami, ki ni ugotovila nobenih nepravilnosti. Jaklič je zahteval sodno prepoved knjige, a je ni dosegel. Vzajemna, ki je skupaj z Jakličem vložila civilno tožbo zoper mene, je tik pred koncem sojenja tožbo umaknila. Ostal je samo še Jaklič. Njemu pa po vsem, kar je počel v preteklosti in kar še dandanes počne, ne smemo reči baraba ali pokvarjenec?

Prav, pa bomo dobili še enega Oberschlicka, čeprav čez nekaj let. Saj ne bo prvi, najbrž pa tudi ne zadnji. Svoboda govora je v Sloveniji pogosto napačno tolmačena – tudi zlorabljena – in tragično je, da se mora posameznik v sodobnem svetu za njo takole boriti. Vsakomur se lahko pripeti takšna groza, vsakdo je lahko Oberschlick. A jasno naj bo, da se Jakliču ne bom opravičila in ne bom mu plačala niti centa. Danes, po petih letih izida knjige, se z vsem skupaj več res ne ukvarjam. Končala sem kot izobčenec. Srečo imam, da sem sploh še živa. Jaklič pa se redno pojavlja v medijih zaradi številnih afer; zadnje čase najpogosteje zaradi dokazane črne gradnje, ki si jo je privoščil v Selu nad Polhovim Gradcem.

Mar človek, ki zavestno gradi na črno in se na vse možne načine norčuje iz pravne države, ni pokvarjen? Ali ni morda pokvarjena tudi država, ki običajnim smrtnikom črne gradnje ruši, izbrancem pa ne? Da ni oznaka »pokvarjeni« slučajno še premil opis krivice, ki si jo v imenu pravne države radi privoščijo tisti, ki bi pravzaprav morali ščitili pravico? Morda pa bi za vse skupaj vseeno lahko našli lepšo besedo? Recimo ... butlji?