Olivier Blanchard, prvi ekonomist Mednarodnega denarnega sklada (IMF) v raziskavi Napake in fiskalni multiplikatorji gospodarske rasti razkriva, da je IMF bistveno podcenil vpliv varčevalnih ukrepov, katere so svetovali pri razreševanju evropske dolžniške krize. Tako je IMF v svoji svetovalni vlogi prizadejal izredno škodo že tako prizadetim evropskim gospodarstvom.
Raziskava je pokazala, da je znižanje državne porabe za 1 dolar zmanjšalo gospodarsko rast za 1,5 dolarja. IMF je prvotno učinek ocenjeval z 0,5 dolarja upada gospodarske rasti na dolar znižane državne porabe. Poudariti je potrebno, da raziskava, katere avtorja sta Olivier Blanchard in Daniel Leigh, izsledkov raziskave ne označujeta kot uradno stališče IMF-a, a bo ne glede na to, na delovanje IMF-a padla velika senca dvoma.
Objava raziskave je sprožila val ogorčenja predvsem s strani vse širše baze kritikov intenzivnih varčevalnih ukrepov, ki so na negativne učinke strogega varčevanja opozarjali že nekaj časa. Sedaj je sam Blanchard dokazal, da so imeli kritiki prav. Posledično to pomeni, da je IMF v svoji "svetovalni" vlogi prizadejal izredno škodo že tako prizadetim evropskim gospodarstvom.
Kako je IMF lahko naredil tako veliko napako? Očiten razlog bi bil uporaba napačnih multiplikatojev. Blanchard v svoj zagovor in v zagovor IMF-a navaja neobičajne finančne okoliščine evropskih gospodarstev. Z drugimi besedami, IMF je podcenil negativen vpliv varčevanja na gospodarsko rast, predvsem pa so podcenili vpliv na povečanje brezposelnosti. Blanchard nadalje trdi, da fiskalna konsolidacija ni bila napačna odločitev in da bi morale posamezne države natančno uskladiti izvedbo fiskalne konsolidacije tako, da bi znižali negativne učinke.
Blanchardova raziskava razkriva, da so se pri svojih napovedih glede negativnega učinka varčevanja na gospodarsko rast prav tako zmotili pri OECD, Evropski uniji in Economist Intelligence Unit. Potrebno je poudariti da je vloga IMF izključno svetovalne narave, saj naj bi mednarodni denarni sklad le dajal priporočila in tehnične nasvete.
Raziskava navkljub vsemu ne prinaša sporočila, da varčevanje ni potrebno, saj visok javni dolg in pretirano zadolževanje dolgoročno nista vzdržna. Države se tako soočene z vse večjo brezposelnostjo, naraščujočim javnim dolgom in prav tako vse glasnejšim nasprotovanjem širše javnosti. A možnosti so sedaj izredno omejene. Države lahko nadaljujejo z varčevanjem in nižanjem javne porabe ali dvigom že tako visokih davkov, ali pa kombinacijo obeh pristopov. Rezultat pa bo, ne glede na izbran izhodni scenarij enak: za vse manj socialnih pravic bomo plačevali vse višje davke.
